Moj boj, prvi del cikla šestih romanov
Fenomen Knausgård
25. 01. 2016
Absolutne, same zase obstoječe umetnosti ni, ker je vedno vpeta bodisi v relacije s človekom, ki jo ustvari, bodisi z okoljem, v katerem je nastala. Karl Ove Knausgård z romanom Moj boj je odličen primer.
Jean-Jacques Rousseau je bil v mnogočem poseben, v dobrem in v slabem. Kaj od tega je bolj pomembno? Odgovor se je pokazal na tehtnici zgodovine: kar je storil dobrega, je težje kakor drugo, in to naj raje pogoltne pozaba, kakor da jo obuja človekov cinično obarvani spomin. Znameniti Švicar je »izumil« pripoved v prvi osebi ednine in Izpovedi začel udarno: »Svojim bližnjim hočem prikazati človeka v vsej njegovi resničnosti; in ta človek bom jaz. Jaz sam.« Nemogoče ga je posnemati, ampak le občudovati in častiti. »Če nisem nič boljši, sem vsaj drugačen,« je bil zadovoljen Rousseau.
Verjetno bi bil še bolj, ko bi videl samovšečnost selfi kulture, družbenih omrežij, kiborgiziranih, od resničnosti iztrganih prijateljstev; morda bi se navdušil nad protislovjem do skrajnosti pretirane človekove racionalizirane individualnosti, ki kljub temu sili v »povezovanje«, v skupnost, v družbo in vsa njena razmerja, čeprav so navidezna in obstajajo v kibersvetu podob, barv, zvokov. Itak živimo po njegovi družbeni pogodbi. Tudi zato zgodbe vsakdanjosti privlačijo in budijo v sleherniku voajerizem nove vrste: zanimajo me življenja drugih. Izvirno sporočilo Orwellove satire je pozabljeno med platnicami angažiranih interpretacij; ostal je le abstraktni, dobri Veliki brat, ki je z družbenimi spremembami zadnjih desetletij izgubil zločesto naravo in omogočil, da banalno vsakdanjost kogar koli dojemamo kot enkratno, posebno umetniško dejanje. Vendar ne smemo obsojati – nihče ni otok.
Enako je v primeru norveškega »literarnega fenomena« Karla Oveja Knausgårda, ki v prvem delu cikla romanov Moj boj (Min kamp, 1, 2009) zapiše, da je »pri slikah in pri angelih nekaj strašno nezadovoljivega, ker oboje tako nepreklicno sodi v preteklost, se pravi v tisti del preteklosti, ki smo jo pustili za sabo, ki nič več ne sodi v naš svet, ki smo ga ustvarili, svet, v katerem veliko, božje, svečano, sveto, lepo in resnično niso več veljavni pojmi, prej nasprotno: dvomljivi so in celo smešni.« To je novi, (de)humanizirani svet, v katerem nesmisel premaguje smisel, je prepričan Knausgård.
Ko je leta 2009 začel objavljati monstruozen roman, je kot »kralj približnosti« najprej na Norveškem, nato pa še po drugih kotičkih sveta zaslovel kot človek, ki je napisal knjigo, ki strogo vzeto niti ni roman; ki se je podpisal kot avtor šestih debelih knjig, katerih dramaturgija je svobodna spominska asociacija in kombiniranje dialogov z esejističnimi vložki; ki je pisal o »ničemer«: torej o samem sebi.
Avtobiografska proza sicer ni nič novega. A pri Knausgårdu ima posebno avro. Pojasniti, zakaj je tako, pa je veliko bolj zapleteno, kot je vprašanje sámo. Naivno je misliti, da obstaja umetnost, ne da bi bil umetnik vanjo osebno vpleten. Absolutne, same zase obstoječe umetnosti ni, ker je vedno vpeta bodisi v relacije s človekom, ki jo ustvari, bodisi z okoljem, v katerem je nastala. Knausgård je odličen primer. Prvi stavek prve knjige Mojega boja je neizprosen, univerzalen: »Srce živi preprosto. Utripa, dokler gre, potem se ustavi.« Med enim in drugim trenutkom pa je v življenju slehernika nenehno prepletanje intimnega in javnega. V tem pogledu je Knausgård poosebljenje tendence, kako se najintimnejše podrobnosti preobrazijo v last »javnega«, družbe, drugih ljudi. S svojo družino in družbo je sklenil »faustovsko pogodbo«, saj v vseh šestih knjigah ni le razkril svoje intime, temveč zasebnost svoje družine, prijateljev, svojih otrok in bivše žene. Med letoma 2009 in 2011, ko je hlastno in z vso hitrostjo – menda po 20 in več strani na dan – pisal več kot 3500 strani Mojega boja, je postalo jasno, da roman ne zbuja skrajnih, kontroverznih odzivov le zaradi naslova, ki zbuja asociacije na Adolfa Hitlerja, temveč tudi zaradi burnih odzivov njegovih bližnjih: zaradi prve knjige očetova stran družine s Karlom Ovejem ne govori več, saj je po njihovem mnenju onečastil spomin na očeta in babico.
Kajti prvi del Mojega boja (ali Smrti v družini, kakor so ga naslovili v anglosaškem svetu) je prav obračun s spominom na očeta, osnovnošolskega učitelja, ki je zapustil družino in se v družbi svoje mame zapil do smrti. Morda je eden od razlogov, zakaj je Knausgård zaslovel, v dobrem in slabem, mukotrpni, do skrajnih podrobnosti prežgan spomin, utelešen v pripovedi, v kateri bralci z obema bratoma, Karlom Ovejem in Yngvejem, po očetovi smrti, ko je treba poskrbeti za pogreb, vstopimo v razpadajočo hišo njune babice, v kateri »me je obrnilo. Smrad je bil nevzdržen. Zaudarjalo je po gnilobi in scalini.« Z njima boječe, obupani korakamo skozi grozljivo razdejanje v hiši, kjer povsod ležijo prazne steklenice, plastične vrečke, razmetana oblačila. Z njima se soočimo s shirano, dementno babico, smrdečo po urinu; s Karlom Ovejem in Yingvejem se bralci podamo na mučno pot (o)čiščenja.
Knausgård nam ne prizanaša niti za hip, z njim počistimo sleherno smet ogabnega bivališča, napolnjenega s cigaretnimi ogorki, prežetega z vojnem po scalini; čistimo iztrebke, v smeti mečemo plesnivo hrano, grobo drgnemo madeže neznanega izvora. Način, kako pisatelj z živim pripovedovanjem gradi podobe svojega spomina, je sugestivni, »uničujoči« in boljši del prve knjige Mojega boja. Prav zaradi boleče natančnega opisa posledic očetovega zapijanja in babičinega alkoholizma si je prislužil zamero očetovih sorodnikov, pozneje pa zaradi drugega dela (naslovljenega kot Zaljubljeni moški), v katerem se mukotrpno ukvarja z ločitvijo od Tonje Aursland, še odmeven spor z bivšo ženo.
Toda ali lahko s tem dobro pojasnimo »fenomen Knausgård«? Le z zgodbo o razpadanju družine, ki sama po sebi ni zares »šokantna« in žal tudi nič novega? Seveda – že vprašanje implicira odgovor: ne moremo. Zapleti, ki so se pletli zaradi Mojega boja predvsem zato, ker je njegov subjekt nezakriti, do zadnjega vlakna »resnice« odkriti jaz Karla Oveja Knausgårda in njegovih odnosov z drugimi, ne morejo biti glavni razlog, da je bila knjiga večkrat nagrajena in prevedena že v več kot dvajset jezikov; prvi del pod prevajalsko taktirko Darka Čudna zdaj lahko beremo v slovenščini.
Zadeva je še bolj zanimiva, saj kontroverza med javnim in zasebnim, vzpostavljena v svetovni javnosti glede Knausgårdovega Mojega boja, ni edina reč: njegovo literaturo zelo radi primerjajo z megalomanskim projektom pred svetom izoliranim posebnežem, Marcelom Proustom, ki danes uživa eterično večno slavo avtorja cikla romanov Iskanje izgubljenega časa; v knjigi, o kateri vsi govorijo, nihče pa je ne bere, okus po magdalenici izzove plaz nehotnih, nehotenih spominov po modernističnem literarnem vzorcu; ni naključje, da v esejih, vstavljenih v Moj boj, Knausgård modernizem visoko ceni in zatrjuje, da Prousta ni le bral, temveč goltal. Njun spominski postopek je podoben vsaj formalno, le da Knausgårdovo v sebi zadrževano goro spominov sprosti že vonj po jedkem čistilu, ki ga mora v mukotrpnem odpravljanju dolgotrajne družinske tragedije po očetovi smrti skupaj z bralcem pomazati po vsakem centimetru grozljive, zapacane hiše.
Knausgårdova obsesivna želja, da bi napisal »nekaj res velikega«, se mu je, kot kaže, uresničila. Natančni drobci njegovih spominov pa več ne vzpostavljajo z asociacijami in z dolgo, zapleteno stavčno skladnjo – kot v Proustovem primeru – skonstruiranega sveta preteklosti, temveč samosvoj lik egotripa, ki pravzaprav ne pripoveduje nič posebnega, lik moškega, odkritega do sebe in prepojenega z življenjskim pesimizmom. Zanj sreče in smisla ni. »Ko svet zaobjameš širše, ne izginja le bolečina, ki jo svet povzroča, ampak tudi smisel. Razumeti svet pomeni, da moraš do njega imeti neko distanco.« Čeprav »nikoli ne povem, kaj zares mislim, nikoli, kaj zares menim, vedno se namreč prilagodim vsakokratnemu sogovorniku, delam se, da me njegove besede zanimajo«, je Knausgårdov Bildungsroman verjetno presenetil zato, ker v njem najdemo le odkritosrčno črnogledost družinskega očeta, ki dopoldne piše romane, popoldne pa prevzame vlogo gospodinje in očeta; ker je naiven in ker do sveta, tudi ko o s smrti govori najhujše reči, ni ciničen. In je zato bistveno drugačen od široko razplojenega, ciničnega pogleda nas, sodobnikov. Zanj je pisanje bolj uničevanje kot ustvarjanje, pokrajine njegovega spomina (ne glede na to, katera banalnost v življenju mu jih izkoplje iz globočin pozabljenja) so pregledne, jasne; niti niso šokantne, so odkritosrčne. In čeprav je njegov pripovedni slog na videz preprost in spontan, je živost njegovega stila eden od razlogov, na katerega ne smemo pozabiti, ko želimo razumeti, kje so razlogi za »fenomen Knausgård«.
Bolj kot Proustu pa Dostojevskemu, Tolstoju in bitnikom, s katerimi ga primerjajo, je bliže Amosu Ozu ali Robertu Bolaňu; bliže je Ozovi neizprosni samoodkritosti do frustracij smrti v družini, kakor jih doživlja v izjemni Zgodbi o ljubezni in temnini, ali Bolaňovemu dojemanju infrarealizma v Divjih detektivih ali v 2666. Vendar o Mojem boju s takimi primerjavami, bodimo iskreni, ne moremo povedati nič pametnega. Res je, knjiga lahko s preveč podrobnostmi utruja, a se kljub temu dotakne bistvenih reči sodobnosti: kraljestva vsakdanjosti. Čeprav zadnja, šesta knjiga prinaša Knausgårdov esej o Hitlerju in Breiviku in težko še velja za roman, pa naj bo to še tako izmuzljiva protejska literarna zvrst, je Moj boj romaneskno delo, v katerem se zrcali več kot le pisateljeva življenjska zgodba; z malo ironije bi lahko pomislili, da razvpiti konec velikih zgodb, ki ga je glasno razglašal postmodernizem in zato moral uničiti/dekonstruirati še zadnje drobce smisla v subjektu, ob tem pa še razglasiti smrt avtorja, sploh ni resničen. Pravzaprav se sploh (še) ni zgodil. Na to domnevo nas opozarja Knausgårdov Moj boj – niz šestih debelih knjig, v katerih je banalna vsakdanjost pozunanjena v literarno umetnost, v skladu z »duhom časa«, ki že dolgo obožuje Velikega brata in ki mu je vsaka zgodba »velika«. Že konec velikih zgodb ni majhna stvar.
Karl Ove je velika zgodba, čeprav se pretvarja, da je majhna; je tako zelo individualna, celo banalna, da je lahko splošna in se polasti intimnih občutij in izkušenj vsakogar od nas. Od mrtvih vstali avtor v dobi digitaliziranega in od realne družbe »osvobojenega« subjekta pa tudi nikoli ni bil zares mrtev. Zadnji stavek šeste knjige Mojega boja, da je povedal vse, kar je hotel, in da naposled ni več avtor, ni bila veljavna izjava, saj Karl Ove piše naprej. Rousseaujevski duh koncept avtorja na skrivaj oživlja, čeprav razsvetljenstvu svojega projekta še ni uspelo končati. Družbena omrežja so človeštvo osvobodila do te mere, da modernistični musilovski mož brez posebnosti ni več šokantna figura v času, temveč individualni simbol univerzalnega. Če ga začutiš, je tvoja last, saj si tudi sam »brez posebnosti«, pa čeprav nerealna digitalna omrežja vsakršni povprečnosti nadenejo sijaj izjemnosti. Brez krivde krivi, brez posebnosti posebni.
Karl Ove Knausgård se pač z živim jezikovnim slogom in z ravno pravim razmerjem med romaneskno naracijo in esejističnimi vložki o raznih temah pretaplja v izkušnje drugih. Vprašanje je, ali se res spreminjamo in ne ostajamo »za vedno« enaki, za vedno jaz in samo jaz sam. Karl Ove ve: »Samo oči se ne starajo na obrazu. Od rojstva do smrti so enako jasne. Krvne žilice resda lahko popokajo in zrkla se skalijo, oči pa sijejo ves čas enako.«
V drsenju časa proti temini, najsi si v očeh drugih tak ali drugačen, pa nekoč dragoceni simboli izgubijo lesk in sijaj in postanejo le še predmeti.
************************
Karl Ove Knausgård: Moj boj
Prevod Darko Čuden
Mladinska knjiga, Ljubljana 2015
527 str., 32,96 €
Pogledi, let. 7, št. 1, 13. januar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
