Iz zelo starih v čisto nove čase
Alejandro A. Chafuen: Vera in svoboda; krščanske korenine tržnega gospodarstva. Prevedli Urša Geršak, Ferdinand Miklavc, Barbara Pregelj. Spremna beseda Lovro Šturm. Celjska Mohorjeva družba in Inštitut Karantanija, Celje, Ljubljana 2012. 327 str., 19 €
09. 06. 2014
Splošno sprejeta zgodovina ekonomske teorije je od Aristotela poletela skozi dobrih dva tisoč let do 18. stoletja. Po branju te knjige je jasno, da je preletela zelo pomembno postajo v visokem srednjem veku, in to spoznanje se tiče ne le teoretikov, temveč tudi in predvsem kristjanov, zlasti slovenskih.
Alejandro Antonio Chafuen (roj. 1954) je v slovenskem prostoru precej neznano ime, zato mu je smiselno nameniti nekaj uvodnih besed, če ne zaradi drugega, potem zaradi umestitve knjige Vera in svoboda v svetovnonazorski kontekst njenega avtorja. Chafuen, čeprav živi in dela v ZDA, se je rodil in izšolal v Argentini. Med letoma 1991 in 2009 je bil predsednik in izvršni direktor Atlasa, ameriškega think-tanka (po domače nevladnega inštituta), ki je po vplivu in moči enakovreden Heritageu in Catu, vsi pa so ideološko razporejeni v presek, ki zagovarja socialno konservativnost, krščanski nauk in ekonomsko klasični liberalizem. Spisek strokovnih teles, v katerih sodeluje, ni ravno kratek, vsem pa je skupno, da imajo enak svetovnonazorski imenovalec kot Atlas. V Sloveniji je znan predvsem v katoliških, ekonomskih in tudi klasično liberalnih krogih; Atlas in njegova fundacija sta namreč vir subvencij za marsikatero društvo in gibanje v pri nas.
Tranzicija in kratki kurz zgodovine ekonomije
Brez težav lahko priznam, da sem imel do knjige več zadržkov. Pred leti sem med drugim prebral Chafuenov članek o kubanski tranziciji z naslovom Out of Communism: an ethical road map – the dignity of the human person as the foundation of the transition from communism. Članek, ki je prosto dostopen na spletu, je sicer z vidika ekonomske znanosti obskurna kurioziteta, saj boste sicer našli le malo drugih (kaj šele resnih) člankov, ki bi trditve o tako ekonomskem pojavu, kot je tranzicija, podpirali s pomočjo citiranja katekizma in jezuitov, zato je z vidika metodološkega aparata paraznanstven in ima podobno pojasnjevalno moč kot horoskopi. Zaradi uporabe tovrstne metodologije in zagovarjanja mehanizmov, kot je zlati standard v monetarni politiki, je zadržek do avtorja, če ste seveda ekonomist, menda upravičen. Toda knjiga, ki nosi provokativen podnaslov »Krščanske korenine tržnega gospodarstva«, je v času, ko so alternativni raziskovalni programi v ekonomiji nenadoma postali izjemno popularni, dovolj dobra, da se predstavi širši javnosti.
Ne glede na omenjene pomisleke in nekoliko ponesrečen naslov (knjiga namreč niti ne govori o poroki med vero in kapitalizmom niti se ne posveča teološkim razpravam, kot bi se dalo sklepati), predstavlja knjiga fascinanten izlet v razvoj ekonomske misli med grško antiko in fiziokrati (francoskimi ekonomisti iz 18. stol.). Torej področje, ki naj bi v resnici sploh ne obstajalo. Na tem mestu velja poudariti, da je tipično prvi tekst pri predmetu Razvoj ekonomske teorije na vsaki spodobni fakulteti Aristotelova Nikomahova etika, nadaljuje pa se z Samuelsovim tekstom The Physiocratic Theory of Economic Policy before Adam Smith in Munovim merkantilističnim manifestom England’s Treasure by Foreign Trade. Včasih je popolnoma mogoče, da se sliši tudi kaj o Rooverjevem tekstu Scholastic Economics: survival and lasting influence from the sixteenth century to Adam Smith, kjer se je mogoče seznaniti še o De Molini in šoli iz Salamance ter o sholastičnem boju proti obrestim (torej oderuštvu), to pa je tudi vse, petminutni ekskurz v sholastiko. Podobno kot velja, da antika ni dodala ničesar posebno izvirnega ekonomski vedi (kar pomeni, da morate aktivno ignorirati tako Dobbsovo kot Meiklejevo razpravo o Aristotelovih pogledih na trg, lastnino in denar), velja tudi, da je bil srednji vek temačno obdobje, ki ni imel nič skupnega z ekonomsko znanostjo, saj je ta vendar izmišljija novega veka (natančneje Adama Smitha).
Dobesedno fascinantni sholastiki
»Vera in svoboda je precej pomembno delo za ekonomiste, saj zapolni manjkajoče obdobje, ki ga imamo za teoretični mrk ekonomije in postavlja vernikom neke nove premisleke o odnosu med Cerkvijo, ki se obnaša precej centralnoplansko, in trgom.«
Chafuenova knjiga, ki je v angleškem izvirniku izšla leta 2003, vse to postavi na glavo, saj avtor naniza celo množico sholastikov, ki so bili verjetno pred tem znani samo teologom, ne pa tudi ekonomistom, in katerih razmišljanja so neverjetno sodobna, predvsem pa za kar nekaj stoletij prehitevajo »očeta ekonomije« Adama Smitha (in, ko je govora o moralnih sentimentih, tudi Kanta, kar pa je razprava, ki se v ekonomski filozofiji, posebno v beograjskih krogih, šele dobro odpira). Legitimen pomislek je seveda, koliko so sholastiki v resnici pisali zgolj o ekonomiji, koliko tega pa je Chafuen sam interpretiral kot pisanje o ekonomiji. Naj navedem primer: avtor navaja razpravo Juana de Mariana, ki pravi o javnih financah takole: »Kot je bilo rečeno pred kratkim, mora naša največja skrb veljati temu, da se odhodki uskladijo s prihodki ... če je poraba Krone veliko višja od pobranih davkov, je nesreča neizbežna, vsak dan bo treba uvajati nove davke, državljani pa bodo zanje gluhi in prišlo bo do razburjenja.« Torej, ne vleče se izjav na silo, ne vstavlja se jih v posiljene kontekste, ampak imamo opravka z razpravami, ki so dejansko posvečene ekonomiji. Poglavja, ki so razdeljena na področja, kot so zasebna lastnina, denar, trgovina, vrednost in cena itn., so polna eksplicitno ekonomskih analiz. Zadeve so, vsaj za raziskovalce ekonomske teorije, dobesedno fascinantne, posebno če ste soočeni s traktatom o tem, da ceno določata ponudba in povpraševanje, in to stoletja pred Adamom Smithom in marginalistično revolucijo (ki Smitha matematično formalizira), pa o tem, da so monopoli slabi in da mora na trgu veljati konkurenca (spet stoletja pred marginalisti, da o Bertrandu, Cournotu in Nashu ne govorimo).
Chafuenova knjiga predstavlja resen preobrat v proučevanju razvoja ekonomske teorije in zanika idejo, da je bila sholastika obsedena zgolj z obrestmi in oderuštvom. Od izida te knjige dalje namreč ni mogoče več razpravljati o ekonomski teoriji in filozofiji, ne da bi vanjo vključili sholastiko, ki je očitno povsem legitimen generator ekonomskih teorij oziroma poskusov ekonomske analize. Sholastikom seveda še vedno lahko očitamo avtomarginalizacijo in degeneracijo, za kar so si z napadanjem obstoja obresti (torej z zanikanjem, da ima kapital svojo ceno) sami krivi, saj zaradi te obsesije niso mogli več učinkovito odgovarjati na ugovore merkantilistov (sicer znanih kot ekonomske kače, ki so teorijo razvili samo zato, da bi dobili koncesije za trgovanje, v čemer so jim podobni današnji ekonomisti, ki jim javno nastopanje služi za pridobivanje svetovalnih projektov), kar je pripeljalo do tega, da so z razvojem ekonomske teorije izginili s scene. V vsakem primeru pa je zdaj nesporno, da je ekonomska sholastična misel tu in je ni več mogoče ignorirati.
Nadvse presenetljivo je tudi prebirati razprave, ki sodijo ob rob, vendar pričajo o prepričanosti sholastikov v lastne teoretične okvire. Tako boste v knjigi zasledili razpravo o prostituciji, in čeprav dajo v preambulo razprave tezo, da je prostitucija greh, nato trdijo, da ni moralno, če stranka najame prostitutko, od nje dobi storitev, potem pa ji noče plačati, ker se izgovarja, da je bil narejen greh. Prav nasprotno: razprava se zaključi s sklepom, da je vsako storitev potrebno plačati, tudi če spada pod kategorijo greha.
Kaj in komu prinaša ta knjiga?
Knjiga pa ni pomembna samo za ekonomiste in tiste, ki se ukvarjajo z zgodovino filozofije, rekel bi, da je celo bolj pomembna za teologe in vernike. V slovenskem izročilu je namreč krščanski socializem skorajda tako popularen kot samoupravni socializem. Ali gre pri tem za posledico najrazličnejših papeških sporočil, ki so se v minulem stoletju preskakovala med korporativnim kapitalizmom in socializmom (posebno papežu Janezu Pavlu II. je bilo ljubo obsojati tržni kapitalizem kot nemoralnega), ali gre za neko čudno lastnost naroda, da preferira socializem, ne glede na to, v kateri barvi se manifestira, ali pa je to posledica izjemnega Krekovega vpliva, ni jasno. Dejstvo, ki nesporno drži, pa je, da zelo malo vernikov in teologov očitno pozna razvoj teološke misli in zato tudi ne verjamejo tržni ekonomiji.
Ali bi slovenska Cerkev morala brati to knjigo? Vsekakor, če ne drugega, da bi se podučili, kaj kapitalizem je in kaj ni, ter da bi uvideli, da njihov moralni nauk ni bolj kompatibilen socializmu kot kapitalizmu, če niti ne govorimo o tem, da bi se lahko podučili, da subvencije in davčne olajšave ter oprostitve, ki jih imajo tudi oni radi, pomenijo motenje tržnega mehanizma, ki so ga že sholastiki postavili za najboljšega izmed vseh ekonomskih sistemov.
Ali bi morala knjigo brati cerkvena spin-off podjetja? Da, ker če bi jo, potem ekonomije ne bi razumela kot korporativni kapitalizem s socialističnimi instrumenti prerazdeljevanja, subvencioniranja in zanikanja zasebne lastnine.
Vera in svoboda je zanimiva knjiga, jezik je tekoč in prevod odličen. Je precej pomembno delo za ekonomiste, saj zapolni manjkajoče obdobje, ki ga imamo za teoretični mrk ekonomije in postavlja vernikom neke nove premisleke o odnosu med Cerkvijo, ki se obnaša precej centralnoplansko, in trgom. Bo pa morala knjiga čez preizkus časa, ne zaradi tega, ker bi Chafuenova obdelava ne držala, ampak zato, ker bo morda potrebnega še nekaj več pregleda, preden se nedvoumno sprejme, da so bili sholastiki res zagovorniki tržnega mehanizma.
Knjiga pa bo na preizkus postavila tudi Ekonomsko fakulteto Univerze v Ljubljani. Predvsem bo zanimivo videti, ali se bodo tam predmeti, ki obravnavajo razvoj ekonomske teorije, še vedno začenjali z omembo Aristotela in nadaljevali s fiziokrati ter končali z »vulgoliberalizmom« (svoje dni so bili za ta hram znanosti vulgarneži Hayek, von Mises in podobni).
Pogledi, let. 5, št. 10, 28. maj 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
