Srečko Kosovel: Zbrane pesmi (zbrala in uredila Neža Zajc)
»Kaj pa delajo ptički? XYZ«
Pesnik bi tudi osupnil nad tem, kako njegovi verzi polnijo milijone bitov v internetnih oblakih, neskončne liste papirja knjig, revij, celo oglasov; navdušen bi bil nad negativnim totalom, »zabodenim hrepenenjem« svoje poezije, ki je danes iz sfere estetike že stopila v idiom vsakdanjosti. In verjetno bi razumel: čeprav je družba še vedno gnila in so delavci še vedno izkoriščani in so lažni Kristusi svoj sedež iz Ženeve preselili v Bruselj in sive vrste brezimenih žrtev v prisilni prostovoljnosti še vedno korakajo smrti naproti, so poti, da izkričiš bolečino, trpljenje, gnus veliko širše, dostopnejše so, skoraj zastonj.
Notranja melanholija pa je še vedno enaka, morda se je celo poglobila. Moderni svet, objet s kapitalizmom, se izkazuje za izmenično vrsto raznih kriz, ki bolj ali manj usodno spremenijo človeško življenje; podobno je, kakor se v vsaki umetnosti ali družbi tisto, kar je najprej moderno, na koncu prelevi v tradicionalno. In tako naprej brez konca.
Srečka Kosovela ni pred osebno in družbeno krizo rešila niti z impresijami Murnovega kova zaznamovana poezija, baržunasta lirika, kot jo je sam imenoval; niti ga ni odrešila ekspresija upora proti obstoječi družbi, niti razgraditev temeljnih gradnikov v konstrukcije duha, misli, kulture, revolucije, umetnosti, navdihnjena z avantgardo zenitističnega in konstruktivističnega kova. Popeljala ga je tja, kamor je vedno slutil, da bo odšel predčasno: v smrt, a hkrati tudi v »večno življenje«, saj žareče rdeči požari po Zapadni Evropi, bliski v temo ekstaze in krik po »novem človeku« še vedno brbotajo v slehernem evropskem, celo svetovnem človeku; in tako tudi njegova poezija živi v spominu sodobnega slehernika. Ali vsaj deloma, v podobi popularnih citatov.
Raztrgan v nasprotjih
Po stoletju raznih izborov Kosovelove poezije so izšle še Zbrane pesmi, knjiga brez negativnega totala: urednica Neža Zajc je na več kot tisoč straneh zbrala vse njegove pesmi, kulturnozgodovinsko pa jih je v risu tedanje dobe pokomentiral Igor Grdina. Urednica knjige je iz bogate rokopisne zapuščine zbrala Kosovelove pesmi in jih, ker je »gradivo /.../ na videz precej heterogeno in fragmentarno ter vsaj na prvi pogled v fizičnem pomenu težko misljivo« (7), razdelila po tematskem, kulturnozgodovinskem ključu na osebne pesmi, in te zajemajo najobsežnejši del knjige, nato poetološke in družbenokonstruktivistične pesmi. Čeprav bi lahko ločevali med pesmimi, ki ohranjajo tradicionalno kitično obliko, in pesmimi, zaznamovanimi s postopkom »formalne modernizacije pesemske oblike« (9), ali pa bi jih delili na osebnoizpovedne, neosebne in družbeno usmerjene, se zdi odločitev Neže Zajc smiselna in utemeljena. Prav tako kulturnozgodovinska študija Igorja Grdine, v kateri razlikuje med pesmimi, opusom in zbranim delom, podrobno prikaže intelektualno, socialno in kulturno problematiko Kosovelovega časa pri nas in širše; poezijo »pesnika Krasa« je umestil v filozofske okvire Spenglerjeve teze o propadu Zahoda in Freudovega družbenega pesimizma ter v politične diskusije socializma, sociologije in književnosti. Duh časa je brez dvoma zaznamoval Kosovelovo poezijo in izrinil simbolizem ter ga nadomestil z ekspresionizmom in prehodom v konstruktivizem. Pesnik se ni zadovoljil s spoznanjem, da Evropa propada, temveč ga je hotel nadgraditi z novi etosom; ni bil zagledan v tehniko, kakor je bil futurizem, je zapisal Grdina, prav tako pa umetnosti nikoli ni razumel kot ujetnice zgodovine. Kosovel pesniške zbirke Zlati čoln, ki jo je načrtoval, nikoli ni izdal, v turbulencah preteklosti in sedanjosti pa velja Grdinova misel: »Zadnje besede o Kosovelu preprosto ne more biti. Vednostna skupnost, ki se oblikuje ob njegovi besedni umetnosti, je vselej odprta.« (1171)
Zbrane pesmi so izjemna izkušnja v objemu njegovega temačnega, ob robovih s soncem obsijanega pesniškega sveta daje slehernemu bralcu možnost, da lahko Srečka Kosovela iztrga iz vseh učvrščenih mitov in si iz izvirov izgradi podobo mladeniča, študenta, pesnika, Kraševca, Slovenca: hrepenenje, melanholija, depresija, upor ga peljeta v evakuacijo duha, ki se dopolni lahko edino v smrti, po kateri močno hrepeni. V nasprotju s poezijo je knjiga totalna in razodeva vse Kosovelove pesniške faze od impresionizma, prek ekspresionizma, do avantgardnega konstruktivizma, razdeli pa jih na osebne, poetološke in družbenokritične, konstruktivistične; dodatek prinaša še otroške pesmi.
Zbrane pesmi so raketno izstrelišče in koordinatno sekališče bralčevega atomiziranega duha, da si upa po poti št. X na potovanje s Kosovelovimi stopinjami; sploh ni več tako zelo pomembno, da je ta edinstvena poezija nastajala ob zori 20. stoletja, kajti po njegovem zatonu je postalo jasno, da so revolucije prinesle večno ponavljanje enega: trpljenje evropskega človeka. Onkraj tega še hrepenenje po nedolžnosti podeželja. Za trenutek pa odložimo tančico zgodovine in si zamišljajmo Kosovelovo poezijo kot zgodbo o popotniku v brezčasnem času: »Čas stoji kot piramida, / težak, skrivnosten čas« (O, pojte vigilije, 679), in to v trenutku, ko svet »polagoma zdrsi iz tečajev« (Iz tečajev, 688). Pesniški subjekt in Kosovel sam sta stopljena v eno, »naša mladost razvožena, / naši spomini grobovi« (Starci, 753). Pesnik v risu impresionizma hrepeni po mladostnem Krasu, nad katerim vršijo temačni bori in brije burja do kosti, do kosti izkoriščanega Primorca, upornika proti fašizmu, člena mehanizirane, na propad obsojene zahodne družbe. Za trenutek tudi pozabimo, da je Kosovel kritično vzkliknil: »Brezciljni Slovenec« (Jubilej, 924), ki živi v »pokrajini budalosti« (Napis nad mestom, 981); njeni prebivalci pa so kajpada hlapci, »Sužnji Ponižnjeviči III.« (Rodovnik, 1029). Sledimo raje popotniku, ki v skoraj sanjskem svetu narave in mestne civilizacije potuje proti nesmislu, zaničuje mesto in obožuje podeželje, čeprav se brez mestnega nemira in kavarn pa klavirske muzike in zakajenega ozračja ne more spominjati lepega. Njegova pot je obdana s kostanji ali bori. Ti molče glasno šumijo v tišini. Morda je jesen, morda pomlad. Travniki žarijo v zeleni barvi. Jutro je bilo krvavo rdeče. Popotnik je v plašču, misli na mater ali ljubico ali v naravi išče izpolnitev svojih misli, čustev, občutij. Vznemirja ga, da je bog odšel na dopust in da se nikakor noče vrniti v blaznico človeštva; in na videz so ljudje srečni, le popotnik ne, kajti on je raztrgan od nasprotij med svetlim in temnim, dobrim in zlim, mestom in podeželjem, kavarnami in kraško burjo, razpet je med življenjem in slutnjo smrti. Poln je neizpolnjenih sanj, niti odgovorov nima: »Kam in kod, kje mi je cilj?« (Cesta samotnih, 220). Je »mornar, izstreljen v večnost« (Skrivnostni tečaji, 691). Še več: »Jaz sem zlomljen lok / nekega kroga. / In sem strta figura / nekega kipa. / In zamolčano mnenje / nekoga. / Jaz sem sila, ki jo / je razklala ostrina« (Ostri ritmi, 462).
Sanje in kompleks
Poezija sicer navadno ne pripoveduje zgodb, temveč izpoveduje notranjo bolečino; tudi pri Kosovelu seveda ni nič drugače, saj je motivno-tematska zgradba njegove poezije podoba osamljenega, samotnega duha v razčlovečenem svetu, v katerem marsikaj bi, a ne more ali ne sme; je krik trpljenja in nenehnega poigravanja z mislijo na smrt. Velika večina Kosovelovih pesmi je prav takih, hrepenenje in razočaranje sta prepletena s sanjami. Nenavadno velikokrat so sanje pomemben motiv pri izgradnji pomena posamezne pesmi, predvsem impresionistične. V več kot petdesetih pesmih imajo sanje pomembno motivno in tematsko vlogo, celo v ekspresionističnemu uporu proti skorumpirani, nepravični družbi Kosovel motiv sanj nenehno variira in ga razume kot edino možno mesto za preživetje človeka, čeprav so nasprotje družbenokritični aktivnosti. Iz njih lahko le v grozi strmi, obupuje v zavetju nihilmelanholije, je pasiven v svoji sobici večnosti.
Kosovelov pesniški subjekt je ne glede na tradicionalnost ali avantgardnost izraza poosebljenje samote in osamljenosti, in »le klavir mi tiho poje / tvoje zapuščenje« (Vaza z bori, 32). »Ves poln sanj je črni klavir, / ko da globina mrakov / v njem se zrcali« (Skica na koncertu, 431). Ni odveč dodati, da je motiv padanja skozi nočno budnost v boju s sanjami in spomini tudi zelo pogost, in le v grenkobi je odrešitev. Celo ljubezen povezuje z grenkostjo, kajti le tista izbranka srca, ki bo znala sprejeti njegovo zagrenjenost, poosebljeno v pelinu, bo njegova in bo konec njegove samote (Poznaš, 449). Za Kosovela so redki optimistični trenutki prav v ljubezni do matere, ki pa je bistveno drugačna, bolj sproščena in polna topline, kakor je navada v slovenski kulturi, pa v pesmih raznim dekletom; najbolj idealna ga čaka na podeželju, v njegovi oddaljeni, že odtujeni mladosti; sicer pa jo hitro prekrije črna melanholija in nepokoj, slutnja smrti. Raztrgan v nasprotjih Kosovel zapiše: »Pesem mora biti kompleks« (Pesem, 917), ne le raztrganost in disharmonija, ki jo muzejskim moljem v brk zapisuje pesnik. Ker se je uprl tradiciji, tako kot se vsaka modernost pod slehernim soncem, noče več klasične poezije in rime: »O te rime, te strašne rime! / Vedno me spominjajo fraz, / ki so brez vsebine – / polne pekoče praznine / mi lažejo v obraz.« (Muke, 119). Bolj nežno rečeno: »Moje besede so rahlo igranje / klavirja iz zlatega okna v noč, / plahe so kakor ranjene sanje – / na poti v noč.« (Meditacija ob klavirju, 203).
Novi človek
In hkrati z odstopanjem od tradicionalnih pesniških sredstev – metafore, komparacije, lažje umljivih ukrasnih pridevkov – je potekala Kosovelova »socializacija« duha in njegova simpatija z množico, ki bi jo morala povezovati bratska ljubezen, a jo zaradi kapitalističnega zla objema revščina, beda, in jo postavlja v vrste za eksterminacijo. Ekspresionistična faza njegovega pesništva je v bistvu še vedno zelo podobna »baržunasti liriki«, le da nostalgijo po Krasu zamenja zastrupljeni mestni svet, mehanizacija slehernika, iz katere se lahko po Kosovelovem trdnem prepričanju iztrga le »Novi Človek«. Nenavadno zgodaj je slovenska književnost imela avantgardnega pesnika, le da smo tokrat tradicionalno zamudo povzročili sami: konstruktivistične pesmi, za katerimi se čuti močan vpliv dadaizma in zenitizma, so v zbirki Integrali pod budnim očesom Antona Ocvirka izšli šele leta 1967. Pa tudi tukaj je razklan: »Pojem in ubijam ljudi. / (Joj, in moja roka krvavi!) / Pojem in sovražim ljudi. / (Joj, in moja duša krvavi!« (Pesem o preobrazbi sveta v svet, 82); in hkrati poziva: »Kličem vas, uporniki zemlje in ognja, / brate nevihte in brate viharja, / brate potopov in zlomljenih ladij, / brate vseh strtih evropskih src ...« (Kličem vas, 351).
Socialistično politično prepričanje je Kosovela namreč utrdilo v spoznanju, da je izkoriščanja delavcev dovolj in da je čas za revolucionarno spremembo; in če naj se ne zgodi, da bo revolucija spet požrla svoje otroke, je nujen radikalni obrat: »Pohod demonstracij preko cest, / njih bolečina velika in siva, / glas njihov hripav, kot bi kričali / le gluhonemci, ki hočejo eno: / človečanstvo« (Svetovna kriza, 914); v ekstazi propada civilizacije milijoni čakajo na belo odrešitev. Kajti »hodim sredi ljudi brez srca« (Kraški kruh, 38). Čeprav je v družbenokritičnih pesmih aktualen za svoj čas, lahko potrka tudi na naša srca: spet je kriza in znova je kapitalizem po ovinku očistil samega sebe, malega človeka pa pustil propadati v blatu, izvrženem od zlate manjšine prebivalstva, nasičenega od vsega. Ni čudno, da je bil Kosovel raje socialist. Besede se morajo raztreščiti, govoriti morajo tudi podobe. Hkrati pa je »strašno /.../ strmeti v potop sveta« (Tragedija na oceanu, 713); le novi človek se ne sme mehanizirati: »V rdečem kaosu prihaja / novo človečanstvo! Ljubljana spi« (Ljubljana spi, 923). Zato: »Lajajte srca. / Lajajte« (Depresija, 935). »Evropa blaznica« (Ljudje brez src, 936). »Truden evropski človek / strmi žalostno v zlati večer« (KONS, 1048). Kaj več ni mogoče dodati.
Ni čudno, da je tudi Kosovelova avantgardistična poezija samo urbana, ruralno se je odmaknilo strasti upora in hkratnemu pasivnemu obupovanju. Slavni Kons 5 je le vrh ledene gore, konica »zlomljenega loka« njegove poezije, ki ga je očitno vidno razklala ostrina. Mladi pesnik, ki ga ne smemo videti kot v hladni kamen vklesanega klasika, temveč kot človeka, ki ga ni sram razkriti najgloblje rane, je Slovenec svojega časa in očitno Slovenec za vse čase. Še več, je evropski pesnik, ki so ga od prerane smrti poskušali razdeliti v različne predalčke in v trojici impresionizem, ekspresionizem, avantgarda interpretirali njegov pesniški genij, ali pa jo razlagali na podlagi njegovih političnih prepričanj, ali jo povzdigovali zaradi zgodnjega pojava avantgardnosti ... Tukaj jo poskusimo razumeti le kot zgodbo ali simbol popotnika v razčlovečenem svetu, ki ima tudi danes kaj povedati utrujenemu evropskemu človeku in ga hkrati nagovoriti z estetsko, z metaforami nabito pesniško govorico, z nenavadnimi, celo asociativnimi preobrati. Z jasno, lepo slovenščino. Srečko Kosovel je v pesmi večkrat vpel podobo ptice, ki nad svetom, takšnim, kakršen pač je, le leti in ga preleti, zapusti ga osamljenega. »Kakor v razsulu stojiva / med sanjami in življenjem, / trpljenjem in hrepenenjem / in molčim, molčim« (K tebi pojdem, 376).
Medtem ko vlada svetu nepravica in je popotnikov cilj vedno bolj oddaljen, zabrisan v črni prihodnosti, in medtem ko je edina sreča le boleča misel na razviharjeni Kras in zlati čoln civilizacije nemirno pluje skozi tragedijo na oceanu, in medtem ko se pijani, od civilizacije naveličani Človek opoteka po opustelih mestnih ulicah in se v kavarnah med seboj raztapljajo akordi s klavirja – »kaj pa delajo ptički? / XYZ« (Mehak večer, 1004).
Pogledi, let. 5, št. 5, 12. marec 2014