Klavrna zmaga dobrih po duši
Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2013, 187 str., 27 €
17. 12. 2012
Hudolinov četrti roman Ingrid Rosenfeld ne izstopi iz motivno-tematske in slogovne zamejitve pisateljevega doslejšnjega opusa. Pravzaprav si prizadeva biti manifest za »globoko, čisto in jasno ljubezen«. Tokratna študija objestnosti namreč ponuja tudi portret angelskega bitja po imenu Ingrid Rosenfeld. Tej mili in tenkočutni profesorici slovenščine – in strastni bralki – se posreči zaplesti s kar dvema narcisoidnima in sadističnima moškima zapored, nakar se odloči za mirnejše vode samskega življenja s svojo prav tako angelsko materjo. Sreča srečnega konca je v tem, da si lahko v svojem novem domu privošči urediti veliko knjižnico.
Roman nosi nezgrešljivo moralistično noto: bralca v zaključku čaka neposreden poziv, naj se nemudoma obrne k moralno uravnanemu življenju – ter si vzame glavni pozitivki romana, mater in hčer, za vzgled! Če nas svari, naj bomo v praktičnih ozirih do ljudi kar se da nezaupljivi (posebno, če smo nagnjeni k ljubezni do literature!), saj si lopovi radi nadevajo krinke, ki so primerne priložnosti, pa vztraja pri tem, naj za nič na svetu ne prestopimo na stran lopovov tudi sami, ne glede na to, s kakšne vrste poleni, preizkušnjami in razočaranji nas izzovejo – resnična plemenitost, ki naj bi bila tudi ljubezen do življenja kot takega, temeljna zavezanost sočutju, ki zna odpuščati in iti naprej, nas zavaruje pred posledicami še tako zlohotnih napadov drugih ljudi. Ob močvirje vse preveč človeške majhnosti postavi Hudolin neizmerljivo moč moralne integritete, ki se prepleta z vedrino in optimizmom. Nekdo, ki stvarnost sprejema celo tedaj, ko se mu ta kaže v najbolj črnih konturah, je resnični zmagovalec – če svetu nasilja, laži in manipulacij ne pusti, da bi ga potegnil vase in spremenil. Egoisti, ki jih vodijo častihlepje, pohlep in zavist, neizbežno požanjejo sadove svoje setve, prav tako pa nikoli ne okusijo notranjega miru, ki je opisan kot neke vrste samozadostnost.
»Kar v romanu pritegne, je predvsem Hudolinova inovativna raba jezika, ki (stilizirano posmehljiv, cinično starinski in baročno zavozlan) vseskozi krmari stran od povprečnosti in množičnosti.«
Kar v romanu pritegne, je predvsem Hudolinova inovativna raba jezika, ki (stilizirano posmehljiv, cinično starinski in baročno zavozlan) vseskozi krmari stran od povprečnosti in množičnosti. Posamezni jezikovni drobci se ciklično vračajo, kar pripomore k vtisu navzočnosti ustnega pripovedovalca. Kar bi lahko romanu očitali, pa je (gotovo s tem ustnim pripovedovalcem povezana) pretirano distancirana panoramska perspektiva. Kljub pripovedovalčevemu spretnemu duhovičenju se dogajanje namreč odvija bolj kot ne v obrisih in abstraktnost tako hitro prevlada nad konkretnostjo. Ker nas močni moralistični nazori pripovedovalca nikoli ne zapustijo, deluje pripoved tudi malce solipsistično (premalo dialoško, če želite).
Ob navedenih pomislekih zmoti tudi avtorjevo impliciranje obstoja ženskega in moškega načela, konkretno utelešenih v ženskih in moških likih (ženski princip, ki je princip nenasilja, naj bi bil močnejši od moškega). In če nam uspe nekako spregledati sovpadanje delitve pripovednih oseb na dobre in slabe z delitvijo na dva spola, manihejske delitve na dobre in slabe ne moremo spregledati. Ali smo ljudje res tako preprosti, koherentni in fiksirani, kot se namiguje tukaj? Četudi predpostavljam, da Ingrid Rosenfeld zavestno gradi na modelih ljudskega in ustnega pripovedništva, se ne morem znebiti občutka, da bi morala forma romana segati globlje od takšne pravljične zasnove dogajanja ter pokazati na razpotja, ki prepredajo družbo in posameznika, ne pa se tako zlahka zadovoljiti s klišeji, površinami in poenostavljanji.
Pogledi, št. 23-24, 12. december 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
