Konec nekega obdobja in prijateljstva
In če se nam mnogi premisleki, ob katerih sta si očitno razbijala glavo glavna protagonista besedila, danes lahko zdijo manj aktualni ali celo za lase privlečeni, omenjeno vsekakor ne velja za zgodbo, ki jo Zagovor pripoveduje. Če nisem čisto na napačni sledi, gre za zgodbo, kakršna se je v zgodovini – in posebej v novejši in sodobni zgodovini – velikokrat ponovila. Za zgodbo o križih in težavah avantgardnega gibanja, če za Veynom in Sagadinovo ponovim ta izraz, ko nenadoma zasede pomembno ali celo zveličavno mesto v družbi. Ker ni nobenega dvoma, da se je kristjanom v 4. stoletju dogajalo prav nekaj takega, so se tudi oni močno potili, saj ni bilo vedno lahko slediti številnim obratom in spremembam, ki so jih terjali vedno novi nenadejani položaji.
In Hieronim in Rufin sta bila razmeroma pomembni kolesci gibanja, kot taka pa sta se nujno morala znajti v razgibanem dogajanju. Njegova kolateralna škoda je bilo pač njuno prijateljstvo, propad katerega med drugim nazorno slika Hieronimov Zagovor.
Celotna zadeva se pravzaprav suče okrog treh imen. Ob obeh iz naše bližine izvirajočih krščanskih piscih iz druge polovice 4. stoletja nad vsem visi mogočna senca enega največjih krščanskih umov sploh, Origena iz Aleksandrije, delujočega v prvi polovici 3. stoletja. Slednji generacij kristjanov ni navdihoval samo s svojo alegorično razlago Svetega pisma in z drznimi teološkimi spekulacijami, ampak tudi s svojim načinom življenja in dela kot učenjaški asket zunaj uradnih cerkvenih struktur. Kot tak je bil nesporno mladostni vzor tako Hieronimu kot Rufinu.
Toda časi so se v 4. stoletju naglo spreminjali. Po eni strani se je razvijala teologija, tako da je njen razvoj briljantnega misleca, kot opozarja prevajalka v spremni besedi, vse bolj delal za heretika, čeprav je sam seveda živel v času, ko pojmov pravovernost in herezija ni bilo umestno uporabljati na enak način kot pozneje, in niti ni postavljal dogem, marveč prej teološke hipoteze. Drugačen pa je postal tudi položaj krščanskega intelektualca in hoja po stopinjah Klementa in Origena ali poznejših latinskih apologetov Arnobija in Laktancija je veliko bolj kot nekdaj bodla v oči.
Prav tukaj je iskati korenine spora med nekdanjima prijateljema, rojakoma in sopotnikoma. Sicer je treba takoj reči, da sta po origenovskem modelu delovanja oba živela do smrti, kar dela njun razhod z bliskom in gromom še za odtenek manj razumljiv. Šlo je za to, da ob koncu 4. stoletja iz različnih razlogov ni bilo več moderno občudovati Origena, in to po skoraj stoletju in pol nedeljene moževe slave, predvsem pa ne njegovih teoloških pogruntavščin. Hieronim, ki bržkone upravičeno lahko obvelja za bistrejšega med nasprotnikoma iz Zagovora, je precej jasneje dojel, kam piha veter in kakšni so novi trendi (ki so na Zahodu glede Origena veljali praktično do 20. stoletja), in se je poskušal zelo hitro otresti origenovske dediščine.
Rufin mu je bil precej na poti, ker se velikemu vzorniku ni bil pripravljen brez nadaljnjega odreči. To bi še šlo, če se ne bi prav v takšni razgreti atmosferi lotil prevajanja najbolj kontroverznega Aleksandrijčanovega teksta, obsežnega spisa O počelih. Še dodatno je stvar zapletel s tem, da je »prevajal« precej po domače, tako namreč, da je izpuščal mesta, za katera je sodil, da so izrazito krivoverska in potemtakem niso izpod Origenovega peresa. Neposredno pa je Hieronimov žolčni Zagovor spodbudil s tem, da je svojega dotedanjega prijatelja v predgovoru pohvalil, češ da se je tudi on navduševal nad Origenom in je v nekaterih svojih prevodih ravnal enako kot zdaj Rufin. Za cerkvenega učitelja iz Stridona je bil to znak za alarm, saj se je bal, da bo v novih razmerah (vmes je ploščo namreč obrnil eden najmočnejših cerkvenih mogočnežev tistih dni, aleksandrijski patriarh Teofil) obveljal za heretika.
Pa je napisal Zagovor proti Rufinu, poln duhovitih domislic, žaljivk in predvsem dokazovanja, da je pri Origenu od nekdaj ločil med njegovo bleščečo formo in vsaj na trenutke vprašljivo vsebino. Velikokrat je moral odgovarjati na podobno nizke Rufinove udarce, češ da krši svojo zaobljubo, da se ne bo več posvečal poganskim klasikom (česar se verjetno ni držal niti Rufin), in da je kot kristjan prejemal pouk hebrejščine od Juda (in izvirnemu hebrejskemu besedilu Svetega pisma potem verjel bolj kot navdihnjeni Septuaginti). Vse skupaj je začinjeno s pravili dobrega retoričnega sloga, za katerega je bil Hieronim v svojem času med kristjani bržkone največji mojster, kar je treba imeti pri branju ves čas pred očmi.
In čeprav kar naprej sem in tja letijo nalepke heretik in pravoverec, ima bralec tudi ob netendencioznem branju občutek, da je Hieronimu (verjetno pa tudi njegovemu prijatelju) za to, kako je v resnici s ključnimi Origenovimi zmotami, velikokrat precej vseeno. V prvi vrsti mu (jima) gre za ohranitev spodobnega videza. V tem nam je Zagovor morda še posebej domač.
Najbrž ne bo prevelik greh, če pred koncem izdam epilog, o katerem žolčni spis teologa iz Stridona seveda ne more govoriti, ker o njem še nič ne ve. Hieronimu se je po življenju, v katerem mu ni manjkalo obrekovalcev, kot že rečeno, uspelo dvigniti na oltar in do statusa cerkvenega učitelja. V skladu s tem je gotovo manj prodorni Rufin ostal precej v ozadju. Če že, se je v zgodovino vpisal kot prevajalec Evzebijeve Cerkvene zgodovine. Origena je Cerkev na Vzhodu in Zahodu na koncu tudi uradno anatemizirala, a kljub vsemu z različnimi posledicami za vzhodno in zahodno krščanstvo. Pa še to: sovraštvo do nekdanjega prijatelja Hieronima ni prešlo niti po Rufinovi smrti.
Ko govorimo o slovenski izdaji Zagovora proti Rufinu, ne moremo mimo odlično opravljenega dela prevajalke in avtorice spremnih besedil Neže Sagadin. Ne le, da ji je uspel izvirniku povsem enakovreden sočen in berljiv prevod z obilico posrečenih rešitev, ki mestoma še presegajo Hieronimovo dikcijo. Potrudila se je tudi s spremno besedo, v kateri je natančno orisala vse okoliščine nastanka spisa, predstavila položaj Cerkve v 4. stoletju in se precej na dolgo pomudila pri teološkem ozadju spora med prijateljema, s čimer smo v slovenščini kot stranski produkt dobili še izjemno pregledno in berljivo predstavitev Origenove teologije in origenizma, ki včasih s svojim eponimnim junakom niti ni imel prave zveze. Končno je utemeljeno opozorila še na Hieronimovo dosledno upoštevanje retoričnih konvencij pri sestavljanju Zagovora.
Tako se v tridesetem zvezku knjižnice Logos razpira celotna panorama nekega pomembnega odseka poti antičnega krščanstva. Takratne izbire in odločitve so v marsičem za dolga stoletja zaznamovale njegov nadaljnji razvoj. Ravno tako pa bo Zagovor vedno ostal osupljivo pričevanje o koncu navidezno nerazdružljivega prijateljstva.
Pogledi, št. 19, 28. september 2011