Post(h)umno
Tomaž Šalamun: Ta, ki dviga tačko, spi. LUD Literatura (zbirka Prišleki), Ljubljana 2015, 95 str., 19 €
13. 11. 2015
Dejstvo, da imamo po Dojenčkih (Književno društvo Hiša poezije) in Orgijah (Beletrina) opravka že s tretjo posthumno izdano Šalamunovo zbirko, obenem pa je pri založbi Hyperion v pripravi še četrta z naslovom Rama, zgovorno priča tako o Šalamunovi pesniški erupciji kot o stanju slovenskega knjižnega trga. Nastanek Orgij denimo sega v leto 2007, pesmi iz pričujoče zbirke pa so nastajale med junijem 2010 in decembrom 2011. Hkrati pa pesnik z neprekinjenim izdajanjem novih zbirk svoj fizični odhod vztrajno zanikuje. Čeprav se zdi zbirka s pomenljivim naslovom precej anticipativna, če že ne preroška …
V njej se namreč motiv smrti sumljivo zgošča: »V mojih pesmih pomlad / izginja. V mojih // pesmih ni življenja. Kaj / je to? Kaj je to?« Zlasti v zadnjem razdelku zbirke smrt izrecno prevladuje že v naslovih: Umreti z gibkim vratom; Brin, brin, strupen, smrten; Pokop muce. Nov tatoo na boku. A Šalamun ne bi bil Šalamun, če se s smrtjo ne bi poigraval, jo dobesedno ukinjal: »Opazovati smrt svoje umrljivosti jeziček oteče.« Njegova pesem je namreč razprta v življenje, tudi kadar je soočena s koncem: »Šele / v triindvajsetem // stoletju bomo / izginili. Prej bova // odšla z bratom / obiskat Žareta na / Fidži, gledat / njegove fotografije.«
Šalamunova pisava kot večna neukročena lahkoživka ostaja svobodna v svojih druženjih, »živo mejo dviga s škripcem« in osuplja z neumornim iskanjem sveže nanašalnosti. Če je opis njegove, zlasti v zadnjem času tako prepoznavne pesniške metode v določenem smislu lahko le še parafraza, pa je njena posledica v obliki trenutno očitno predzadnje Šalamunove zbirke znova edinstvena hvalnica ustvarjalnosti. Šalamun, ki je pred petdesetimi leti našel ključ vrat, ki vodijo v brezmejnost, še zmeraj ali, s položaja zasmrtja, vse bolj predrzno odpira vedno nova vrata. Z brezmejno osvobojenostjo zna bralca ob trku z njeno poživljajočo transformativno močjo neredko privesti k vrtoglavosti. Zato ne preseneča, da je Miklavž Komelj v pogrebnem govoru pesniku poudaril ravno ta vidik – kako vzdržati Šalamuna, njegovo poezijo. Ja, težko kot posameznik, še težje kot slovenski narod.
»Poezija Tomaža Šalamuna je z leti zavestno postajala vse manj stvar razuma, tem bolj pa stvar sanjskega, iracionalnega nareka, nekaj, kar je tudi za pesnika presežno.«
V zbirki snuje pesnik dvogovor s številnimi pesniškimi kolegi, ne nazadnje je tokratno knjigo in v njej eno pesem po navdušenem branju zbirke Krčrk posvetil mlajšemu pesniškemu prijatelju Karlu Hmeljaku. V Ta, ki dviga tačko, spi sicer najdemo kar nekaj ganljivih ljubezenskih, homoerotičnih pesemskih izjav (Der Löwe Felis Leo Die Löwin Felis Leo Faemina; Ranjena rumena besna mona; Galeb, zatavan globoko gor v reko), ki so bodisi izrecno ali zakrito posvečene moškim, pesnikom, »jati Orfejev« … Kot je značilno za Šalamuna, sklicevanj in omemb oseb in najrazličnejših krajev iz »resničnosti« kar mrgoli. Pesmi so tako opremljene s sidrišči, ki nudijo varen oprijem, kljub svoji siceršnji izmuzljivosti. Pri tem pa ni bistveno, ali v pesem vstopita avtorja angleške vadnice Žgur-Skalicki, pisatelj Cortázar, ki steguje jezik, ali oče krščanske mistike Areopagit, niti to, ali nas pesem vodi v Širaz, Indijo ali bližnji Kontovel. V nasprotju z radoživo ritmičnostjo pričujočih dvostišij je v zbirki zaznati posebno občutljivost za kvarne sile, nasilje, krivice, uničenje, pogubo, zgoščene v čudovitem okazionalizmu »Ugonobilniki«. Kakor bi se pesniku vsem kljubom navkljub vsiljevala tema: »Nežno rosi in / življenje je // črno in sivo. Z obešeno / kožo nad pipo.«
Šalamunovo pesnjenje in z njim naša bralska izkušnja je večno potovanje, iskanje najpristnejše, najbolj rudimentarne bivanjske izkušnje, pri čemer ničemur ni vnaprej odvzeta pravica do poetičnega bivanja, pesnikova svoboda je brezdanja: »Kakam kristalno // drevo, luči, obrvi.« Razpiranju neskončne Šalamunove pomenske mreže je ne nazadnje namenjen tudi spletni projekt Izbris/Šalamun, v katerega je vključena tudi tu obravnavana zbirka. Bralec z brisanjem besed iz Šalamunovega pesemskega monolita izkleše lastno novo pesem in tako dejavno odstira nova pesemska vesolja.
Poezija Tomaža Šalamuna je z leti zavestno postajala vse manj stvar razuma, tem bolj pa stvar sanjskega, iracionalnega nareka, nekaj, kar je tudi za pesnika presežno. Z Descartesom je pesnik obračunal že davno, v pesmi Descartes pa vnovič, tokrat takole: »Skrivam se v / vreči za mulj. Misli, // ideje so bile poteptane / kot mrtve punčke.« Ali pa v pesmi Širaz: »Daj si glavo med vagone. Daj / si glavo med vagona, dva. // Obuj odbijače v take copatke, / kot jih daje Air France // za slušalke, da ne bo špricnilo. / Možgani so kaki.« Zatorej ne preseneča, da je pesniku veliko bližje vzhodnjaška filozofija enosti vsega: »Bog je torbica.« Tako kar dva od štirih ciklov uvaja navedek iz Upanišad. Šalamuna vodi in fascinira nezavedno, kozmične sile, zato zanj zlahka velja znamenita izjava Paula Kleeja – človek njegove ustvarjalnosti ni biološka vrsta, ampak kozmična točka.
Šalamun ostaja jezdec domišljije in svobode ter, če si izposodimo kar zvezo iz Tačke, večni »deviški vrelec«. Njegova poezija pa večno izmikanje kalupom, tudi kalupu smrti, ki jo v tokratni zbirki večkrat potegne za nos: »Sonce / pač / ne zahaja.«
Pogledi, let. 6, št. 21, 11. november 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
