Privlačno oživljeni knezoškof
Anton Bonaventura Jeglič: Jegličev dnevnik. (Znanstvenokritična izdaja). Urejanje: Blaž Otrin, Marija Čipić Rehar. Celjska Mohorjeva družba, 2015, 1131 str., 62 €
05. 01. 2016
Pri Celjski Mohorjevi družbi so izdali dnevniške zapiske ljubljanskega knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča. Ti so eden temeljnih virov za slovensko zgodovino prvih desetletij 20. stoletja, zaradi Jegličevega pomena in vloge v slovenskem kulturnem, političnem in kajpak cerkvenem življenju tega obdobja pa bodo ti zapisi nepogrešljivi za njegovo raziskovanje in razumevanje.
Dnevnik, ki ga je Jeglič pisal med letoma 1899 in 1930 in ga pozneje dopolnil še z nekaj refleksijami, vsaj strokovni javnosti doslej sicer ni bil neznan, saj je njegovih 13 zvezkov in 2388 strani zbudilo pozornost ne le Jegličevih sopotnikov, marveč tudi povojnih oblastnikov, ki so menda ob uporabi dela zapornikov poskrbeli za pripravo šestih tipkopisnih izvodov. Slednji vsebujejo v primerjavi s kritičnim prepisom kajpak množico napak, izvirajočih iz slabega ali površnega razumevanja besedila. Da bi dobili tiskano izdajo, je bil deziderat že nekako tri desetletja, čeravno so delo na projektu kar precej časa ustavljali pomisleki, povezani zlasti s tistim, čemur bi danes rekli »varovanje osebnih podatkov«. Tako se je izdaja Jegličevega dnevnika zares približala šele, ko sta se nekako pred slabim desetletjem kritičnega prepisa lotila Blaž Otrin in Marija Čipić Rehar iz Nadškofijskega arhiva v Ljubljani, kjer hranijo tudi originalne dnevnike.
Kot sad njunih prizadevanj in prispevka še drugih sodelavcev je zdaj pred nami res monumentalna knjiga velikega formata, ki glede na svoj obseg in kakovost niti ne more veljati za cenovno predrago. V prepis je bilo vloženega izjemno veliko truda, posrečena je tudi odločitev izdajateljev, da prevodov številnih tujejezičnih, predvsem latinskih delov besedila (slednje je prevedla Julijana Visočnik) ne podajajo v opombah pod črto ali celo na koncu knjige, marveč takoj za izvirnikom. Omenjena poteza bo bralcu bistveno olajšala uporabo dnevnika. Ker se v škofovih zapiskih pojavlja kar okrog 1300 krajevnih in skoraj 3000 imen oseb, je bil nadalje izjemen napor vložen v razlago slednjih, ki jo v celoti lahko ocenim za zelo uspešno. Pred nami v opombah namreč oživi cela plejada Jegličevih sodobnikov, od vaških kaplanov do ministrov in kardinalov, sočasno z množico mest in vasi, raztresenih po vsej Srednji Evropi. Zaradi obilice gradiva se je tu in tam jasno prikradla kakšna napaka, predvsem takrat, ko se navajanje krajevnih imen v povezavi z izbruhom prve svetovne vojne zelo zgosti.
Kaj reči o sami vsebini dnevnika? Podčrtal sem že njegov izjemen pomen v vrsti zgodovinskih virov za slovensko zgodovino 20. stoletja. Tukaj naj morda dodam, da je in bo njegova raba neizogibna, če bomo hoteli razumeti dve temeljni prelomnici v tem stoletju za Slovence, prehod iz habsburškega državnega okvira in veliko narodovo tragedijo med drugo svetovno vojno in po njej v podobi uničujočega državljanskega spopada, do katerega je sicer res lahko prišlo le v pogojih troglave okupacije, ni pa nikakor bil brez domačih vzvodov. Če je z ozirom na prvo prelomnico Jegličev pomen že precej natančno popisan, za to relevantni del dnevnika pa je bil, sicer na podlagi skvarjenega zgoraj omenjenega tipkopisa, že objavljen v Novi reviji, za drugo omenjeno bržkone ne velja, čeravno je nekaj izhodišč za premislek o tem dala objava spominskih zapisov kanonika Ignacija Nadraha. Tukaj trčimo še ob eno vprašanje, povezano z objavo dnevniških zapisov. Omenil sem skrb mnogih v preteklosti zaradi v tekst vključenih »občutljivih podatkov«. Pogosto do skrajnosti iskreni škofovi samogovori lahko pri kom vrhu tega povzročijo celo krušenje kanonizirane Jegličeve podobe, ki je zgrajena zlasti na temelju njegove neumorne dejavnosti, zaslug za vzpostavitev prve gimnazije s slovenskim učnim jezikom in njegove (celo nadstrankarske) vloge v deklaracijskem gibanju, končno tudi ob ločevanju od habsburškega okvira. Neizogibno bo na prenekateri strani zdaj stopil pred nas Jeglič človek s svojimi napakami, s svojo nečimrnostjo, skrbjo za nepomembnosti, tudi z zgrešenimi ocenami in dolgoročno slabimi potezami. Nemara se bodo posamezni bralci zgrozili podobno kot Petrarka, ko je odkritje Ciceronovih pisem bližnjim načelo idealizirano sliko velikega vzornika. Vendar je potrebno jasno pribiti, da morajo vsi navedeni pomisleki spričo izjemnosti dnevnika kot zgodovinskega vira stopiti v ozadje. Njegova objava je bila, rečeno v sodobnem žargonu, brez dvoma v »javnem interesu«.
Iz dnevnika je sočasno razvidno, da ljubljanskega knezoškofa ni moč presojati izključno kot političnega in narodnega voditelja, ne da bi upoštevali njegovo globoko osebno vero. Morda se sklicevanje na Boga ob čisto profanih političnih izbirah zdi poceni propagandni trik (»O, kako dober je Bog. Te dni sem pred tabernakeljnom mnogo prosil za pomoč in zdi se mi, da sem jo obilno dobil. Morebiti preprečim razkol v katoliški stranki, ako malo bolj na čelo stopim […] Kako to Jezus moj vse lepo vodi! Njemu čast in slava na vekomaj.«), a iz celotnega besedila je razvidno, da gre za pristna moževa občutja. Tako tudi ni čudno, da je Jeglič kot škof, kakor ga kaže dnevnik, v prvi vrsti dušni pastir. Posamič se gotovo daleč največ vpisov nanaša na njegove vizitacije in obiske far, s čimer nastane pravi kulturnozgodovinski zemljevid ljubljanske škofije z začetka 20. stoletja, kajpak zgolj z nujno omejenega Jegličevega zornega kota. Presenetita pa pri tem na prvem mestu njegova delavnost in izjemno natrpan urnik. Naj zadostuje le zapis, povezan z obiskom župnije Preska: »V soboto, 18. avgusta, sem prišel v Presko opoldne. Popoldne ob treh sem začel spovedovati do polnoči. V nedeljo od štirih do desetih in pol, ob devetih sem maševal.« Pri vizitacijah je bil knezoškof pozoren na navzočnost liberalcev in Slovenskega naroda v kraju, na obliko sprejema in udeležbo pri njem, na vedenje duhovnikov in njihove katehetske zmožnosti, kot nekak komičen vložek pa danes delujejo njegove zabeležke o kuharicah v slogu »Kuharica se mi ne dopade, predrzna je« ali »Le kuharica se mi premlada zdi«. Seveda je sploh v prvih letih ogromno prostora namenjenega ustanavljanju (škofovih) zavodov v Šentvidu nad Ljubljano, zanimivi so nadalje zapisi o reševanju vprašanja rabe glagoljaškega bogoslužja. Pač pa ob začetku svojega ukvarjanja s škofijsko ekonomijo, kar je bilo za ustanovitev zavodov nujno potrebno, Jeglič odkrito pove: »Škof Kahn je sinoči odpotoval. Mnogo sva govorila o upravi škofije, pa tudi o gospodarstvu. Moram k njemu v Celovec, da vidim, kako on račune vodi in kako postopa z oskrbnikom svojih cerkvenih posestev. Jaz sem v teh zadevah popolnoma neveden.«
Na političnem polju je knezoškof takoj nastopil precej suvereno. Že iz prvega leta dnevniških zapiskov je razviden njegov nagel obrat v navdušenega strankarja in duhovnega vodjo katoliške stranke, kar je potem bil z izjemno ključnih prelomnih let ob koncu prve svetovne vojne večino svojega škofovanja. Njegovo načelno zavračanje »strankokracije« je pri tem resda na isti valovni dolžini kot pri marsikaterem njenem današnjem kritiku, kajti zapisal (in ostal živ) je tudi tole: »Ustavno življenje se mi kar gnusi, saj je izvir najgrše kupčije in hudega sovraštva, pa tudi neumevne surovosti.« Pri tem moramo pristaviti, da je bil škof v duhu svojega časa izrazit pobornik božjepravnosti oblasti, kar je razvidno iz vrste dnevniških vpisov. Zelo domače se utegne komu nadalje zdeti njegovo pogosto kazanje s prstom na (neljube) tiskane medije kot izvir vseh nadlog. Duška si je denimo dal ob izbruhu prve svetovne vojne: »Vlada sedaj čuti, kako napačno je ravnala, ko je pustila svobodo liberalnim, srbofilskim časopisom, ki so v verskem in narodnem oziru zastrupljevali našo mladino. Sedaj je zaustavila liste: Dan, Slovenski dom in list socialnih demokratov.«
Škofova nepopustljivost ob vprašanju katoliško-liberalnih razhajanj ne čudi samo sodobnega bralca, marveč je očitno čudila že nekatere pomembne sodobnike. Iz dnevnika izvemo, da so se obnjo že v začetku 20. stoletja obregovali cesar, nuncij in vsaj posredno celo papež. Toda Jegličev odgovor je bil vselej podoben tistemu, ki ga je ponudil gostu iz Sarajeva, profesorju Jakobu Žnidaršiču: »Pojasnil sem mu, da kompromis ni mogoč, ker nas povsod načela ločijo. Jaz moram biti nad strankami, ali to ne izključuje, da javno povem, katera stranka se strinja z verskimi načeli in katera ne, da prvo podpiram, drugo pobijam.« Vsaj po škofovi lastni interpretaciji naj bi visoki sogovorniki slednjič v glavnem pritrdili njegovim argumentom.
Toliko bolj je nato odmevalo in dvignilo Jegliču ugled že na kratko evocirano nadstrankarsko stališče v času deklaracijskega gibanja, glede katerega je škofova vloga že dovolj osvetljena. Za razumevanje preloma ob koncu prve svetovne vojne pa je gotovo izjemno povedno iz dnevnika razvidno njegovo počasno poslavljanje od Avstrije. Še ob izjavi ministra Žolgerja marca 1918, češ da se bo jugoslovansko vprašanje rešilo »v Avstriji postavno, ali zunaj Avstrije«, pripiše: »Tega stavka nisem prav razumel; zdi se mi pa, da je mislil, 'ako se ne reši po ustavnem potu doma, ga bo rešila antanta pri sklepanju separatnega miru.« 24. maja istega leta že žalostno ugotavlja: »Moj Bog, kaka sprememba! Torej vsi zoper poprej tako priljubljenega cesarja!« Po obisku Bosne 5. avgusta v dnevnik zapiše: »Ideja za 'Jugoslavijo' je v Bosni splošna; zanjo so vsi frančiškani, vsi svetni duhovniki, razen nadškofa, treh kanonikov in še par drugih.« 23. oktobra mora Jeglič zavrniti željo kranjskega deželnega predsednika grofa Attemsa, naj izda pastirsko pismo, v katerem bi pojasnil, da je še vedno za Majniško deklaracijo in za Avstrijo, kajti »ko bi jaz kako izjavo dal, bila bi popolnoma brezuspešna in tudi jaz bi svojo veljavo popolnoma izgubil«. Po nastopu na manifestaciji 29. oktobra v Ljubljani lahko nasprotno zadovoljen ugotovi: »Mislim, da sem z današnjim korakom zopet bolj nase, na Cerkev in vero privezal vse naše ljudstvo in tudi pri nasprotnih strankah vzbudil nov povod, da mi bodo hvaležni.« Kljub temu je slednjič razvidno, da se geneza nove države ni iztekla po škofovih intimnih željah: »Brez Srbov ni rešitve! Ergo! Kako hudo bo za nas, ako pridemo pod pravoslavnega kralja, potem ko smo zapustili katoliškega cesarja! Deus misereatur nostri!«
Še marsikak ocvirek bi bilo moč natresti iz obsežnega besedila, a naj dosedanji zadoščajo. Vsekakor je potrebno skleniti z mislijo, da smo z izdajo Jegličevega dnevnika dobili v dostopni obliki eno kulturnozgodovinsko najpomembnejših besedil 20. stoletja.
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
