Vodilni motiv
Glasovi se med njimi oglašajo s podobno intenzivnostjo: šepetajo, cvilijo, stokajo, pojejo, rjovejo, vzdihujejo, obnemijo, čebljajo, vpijejo, nergajo, rotijo, zapeljujejo, se ponašajo, se izpovedujejo, prihajajo od blizu in daleč, iz vasi, še pogosteje velikega mesta. Vsak nosi svoj mikrokozmos, svojo zgodbo, ki v usodo protagonista pokuka nekoliko drugače, v razmere prodira po drugem kanalu. In v naboru pripovednih tehnik in njihovem obvladovanju se avtorica izkaže (ali bolje, vnovič potrdi) za pravo akrobatko. Enkrat se zgodba skoraj v celoti razvija v dvogovoru, drugič v obliki osebne izpovedi, notranjega monologa, tretjič z vloženo zgodbo, enkrat spregovori v prvi osebi ednine ali množine, drugič v tretji osebi, tretjič se glasovi prepletajo … Pripoved se tu kot reka izteče v morje, tam prekopicne in pristane na glavi, spet drugje ostane nedorečena, prekinjena pred vrhuncem. Zgodbe nikoli ne napovedujejo svojega konca, ni jih mogoče odklepati z istim bralnim ključem.
Raznoliki so tudi liki: spoznamo tranzicijsko upokojenko iz Istre, ki si dodaten, za preživetje nujen kruh služi kot badanta (negovalka) v Trstu; v dunajski Albertini srečamo žensko, ki se sooča s svojo spolno zlorabo; spet drugje v življenje obudi zgodbo zatrtega umetnika; neposredno se izpoveduje nadobudni neonacist; vstopimo v misli mlade študentke, hlepeče po ljubezni; priča smo blodnjam narkomanke v zaporu ali neposrednosti umirajoče ženske. A zgodbe veliko bolj kot na monumentalne portrete spominjajo na pobliske v trenutek življenja, ki sproži reminiscenco ali se izkaže kot odločilen v preteklem ali nadaljnjem razvoju dogodkov.
Toliko kot je v zgodbah stvarnosti, logičnosti, vsakodnevnosti, smiselnosti, toliko je na drugi strani tehtnice tudi iracionalnega, nezavednega, arhetipskega, fantazmagoričnega, nočnega, sanjskega, nesmiselnega. Primer pripovedovalskega uravnoteženja obeh polov je zgodba Mačke, v kateri se k razlagi stvarnih dejstev pritaknejo božji zakoni, nevidne sile, ki uravnavajo svet. Z vsakokratnim balansiranjem med zavednimi in nezavednimi silnicami – ki kot vrvi, napete prek zgodbenega prepada, čakajo na svoje vrvohodce – njihovi protagonisti vznemirjajo, izzivajo, se v svoji vsakdanjosti vzpostavljajo kot zanimanja vredne osebe, njihovi vsakdanjiki pa kot bogato pripovedno gradivo. Nezavedno, arhetipsko je v zgodbah, kot v življenju, zamaskirano, le vztrajno brbota pod površjem in dirigira vsakdan. Tudi tiste zgodbe, ki sprva delujejo motivno klišejsko, kakršno je denimo razglabljanje o propadlem razmerju (Sui Generis) ali bentenje nad moderno umetnostjo (Otvoritev) oziroma vzdihovanje nad svojo ljubezensko bedo (Rembrandtov objem), ob koncu presenetijo in jim je zaradi tega hipoma odpuščena zlajnanost motiva. Glasovi nenehno iščejo vsak svojo, čim bolj čisto frekvenco, da v polnosti izpovejo drobno resnico trenutka, spoznanje. Posebej posrečeno se to primeri v zgodbi Nedolžnost ali skorajda noveli Sicilija ali Elí, elí, lemá sabahtáni? in že omenjenih Mačkah, pa tudi zadnji zgodbi Čigav je strah?.
Čeprav so zgodbe in glasovi napaberkovani od povsod, kot celota učinkujejo kot izbran družbeni prerez, iz katerega mezijo solze, sokrvica in gnojni izcedki naše večkulturne stvarnosti. Na eni strani se globljemu uvidu razpirajo povsem običajni pojavi, kot so ljubezenska razmerja, soočanje z ločenostjo od otroka, umiranjem, gmotnim preživetjem, večkulturnostjo, na drugi pa bralec zre v svet skozi patološko poklino: odvisnost, fobija, duševno neravnovesje, nasilje, spolne in druge sprevrženosti. Zgodbe bi bilo mogoče brati tudi na način družbene, socialne, politične kritike, a bi jih težko označili kot angažirane. Kritika ni v ospredju, sploh pa ni tako transparentna ali zgoščena, kot smo pred kratkim brali v Vzporednih svetovih Manke Kremenšek Križman, pojavi se kot dobrodošel stranski učinek.
Skrivnost pripovedništva Mirane Likar poleg omenjenega ravnotežja med racionalnim in iracionalnim tiči odmerjenem upovedovanju, v raznoteri pisavi, spretnem uravnavanju ritma in občasnem barvanju mestoma povsem povprečnega pripovedovalčevega glasu. Koloriranje ni ekscesno, avtoritarno, temveč se pojavi kot okrasek, trilček. Na primer: »Izgine tudi Rudi. Naseli se v deželi Baje.« Oziroma »/…/ skušamo umiriti opico, ki v naših glavah igra na činele, da bi v miru preverili drobni tisk na pogodbah, ki jih imamo z bogom Nepričakovanorazbitihšip«. Glasovi v kontekstu najnovejše kratkoprozne produkcije niso le zvočni okrasek, ampak vodilni motiv.
Pogledi, let. 7, št. 2, 27. januar 2016