Zagovori anarhizma v svetopisemskih besedilih
Gotovo je namenjeno predvsem kristjanom v zadregi zaradi zavračanja, ki so ga deležni iz vrst anarhistov in drugih alternativnih levičarskih (v novejšem času zlasti antiglobalističnih) gibanj, in tistim anarhistom, ki iščejo stične točke med svojim gibanjem in Kristusovim naukom. Za vse druge, predvsem pa za take, za katere ni v medsebojnem nerazumevanju med anarhisti in kristjani ničesar posebej tragičnega, vsaj ne tako tragičnega, kot zadevo slikata Ellul sam in morda še bolj pisec spremne besede h knjigi Matic Kocijančič, bo knjiga od vsega začetka manj zanimivo branje. Kljub temu bi bilo škoda, ko bi zadnji Anarhijo in krščanstvo kar odložili, saj načenja eno najzanimivejših vprašanj krščanske zgodovine in sedanjosti, namreč vprašanje, kako je mogoče, da so bile krščanske cerkve v dolgih stoletjih svojega obstoja tako močno navezane na najrazličnejše oblasti in režime, da bi bilo moč govoriti skoraj o njihovi fasciniranosti nad njimi. Omenjeni Ellulovi diagnozi se da samo pritrditi, to pa Kocijančič v svojem razmišljanju tudi eksplicitno stori.
Druga zadeva je, ali je zares pravilno Ellulovo predpisovanje terapije za navedeno težavo. To bi stežka razglasili za posebej izvirno. Gre za starodavno domnevo, izraženo vsaj pri zgodnjem krščanskem zgodovinarju Hegesipu, češ da je bila krščanska skupnost do neke točke še »čista«, pozneje pa so se začeli odmiki od prvotnega stanja. Francoski teolog postavi mejnik prav nič presenetljivo na začetek 4. stoletja, k cesarju Konstantinu. Do njegove spreobrnitve (ki ji Ellul v nasprotju z večino sodobnih zgodovinarjev odreka vsakršno iskrenost) naj bi krščanstvo sledilo izvirnemu bibličnemu nauku in v celoti odklanjalo sodelovanje s (katero koli) posvetno oblastjo; k temu se bom še vrnil.
Ellul se torej trudi anarhistom (pa tudi kristjanom samim) predstaviti biblični pogled na oblast v Stari in še bolj v Novi zavezi. Takoj je treba zapisati, da se med svojim početjem znajde na robu prepada, v katerega so po večini padli glasniki povezave med krščanstvom in socializmom ali komunizmom (tudi na Slovenskem). Nekako si namreč niso mogli predstavljati dialoga dveh nazorskih usmeritev kot soočanja dveh enakovrednih sogovornikov, temveč so (res ne vsi) postali glavni zagovorniki celo najočitnejših stranskih poti usmeritve, s katero so želeli krščanstvo zbližati. Ellul se skušnjavi upira sicer nekaj spretneje, a postane kmalu jasno, da se bo tehtnica nagibala precej na stran anarhizma. Posledice se kažejo predvsem v interpretaciji bibličnih besedil, ki jim je včasih precej na silo prilepljen anarhistični poudarek. Po drugi strani Ellul kot dejstvo zapiše marsikaj, kar je bolj njegov premislek ali mnenje. To velja že ob njegovi kritiki sodobne demokratične ureditve in pravne države v začetku knjige, kjer jasno sledi anarhističnim aksiomom.
Glavnina Anarhije in krščanstva je, kot rečeno, namenjena iskanju zagovorov anarhizma v svetopisemskih besedilih. Z njim Ellul ne skuša samo spodmakniti tal pod nogami velikokrat zares neupravičenemu bratenju krščanskih cerkva z državno oblastjo, marveč skuša sočasno pomiriti anarhiste, ki imajo velike težave s sprejemanjem Boga kot gospodarja.
Pri tem si najprej pomaga s precej svojevoljno interpretacijo Božjega počitka, kakor ga razbira s prvih strani Geneze in Svetega pisma, in se z njo precej bliža nekakšnemu popularnemu epikurejstvu. Starozavezni Bog naj po njegovem namreč ne bi vodil zgodovine kot procesa, temveč se vanj vključeval bolj ali manj poljubno. Nič nenavadnega ni, da skuša Ellul običajno in tako pri Judih kot kristjanih udomačeno pojmovanje Božje previdnosti ob omenjenem v celoti naprtiti duhu hebrejske Biblije tujim (po večini grškim) vplivom.
Sledi ukvarjanje z izbranimi starozaveznimi odlomki, domnevnimi viri anarhičnega dojemanja sveta. Nadvse prav mu pride zgodovina izraelskih in judovskih kraljev, saj meni, da lahko z njo dokaže sovražnost starozaveznih pisateljev do vsakršne oblasti. Jotamova basen iz Knjige sodnikov in odklonilni odnos sodnika Samuela do vzpostavitve monarhije (ob očitno slabem prvem kralju Savlu) mu dajeta prav, zamolči pa vrsto drugih mest in oseb (ali citat s konca Knjige sodnikov o razmerah pred Savlovim ustoličenjem celo bistveno podceni), ki kažejo drugačno podobo. Odgovor Stare zaveze na vprašanje o razmerju do oblasti tako ni enoznačen, to pa iz Ellulove knjige ni vidno.
Podobno je kajpak z Novo zavezo. Tu bi bilo moč francoskemu teologu očitati že, da zabriše časovno zaporedje nastanka svetopisemskih besedil. Omenil sem, da je njegova teza v grobem, da so bili prvi kristjani brez izjeme sovražni do oblasti, medtem ko se je zadeva pozneje spreminjala in se s koncem 3. stoletja dokončno spremenila. Če še lahko razumemo, da najprej obdela mesta iz evangelijev, ni pravega razloga za obravnavo Razodetja (ki ga za nameček datira bistveno pozneje od večine poznavalcev) pred Pavlovim Pismom Rimljanom, enim najstarejših novozaveznih besedil sploh.
Med navedenimi dokazi za domnevno anarhistično Jezusovo gledanje na fenomen oblasti je nemara največje pozornosti vredno Ellulovo opozorilo na drugo skušnjavo, o kateri pravilno ugotavlja, da doslej v razpravah o krščanskem odnosu do svetnih avtoritet ni igrala bistvene vloge, četudi naj bi izvor vseh oblasti iskala v hudiču. Na videz prepričljivemu argumentu bi bilo kljub vsemu mogoče oponesti, da gre pri obljubi kraljevanja nad vsemi kraljestvi sveta za starodavni, domala pravljični topos, znan že iz Parisove sodbe in od drugod. Še bolj trhlo je Ellulovo seciranje Jezusovega odgovora Pilatu, češ da ne bi imel nobene oblasti, če mu ne bi bila dana od zgoraj, kjer je treba imeti precej domišljije, da v tem »zgoraj« prepozna demonične sile kot vir vsake oblasti.
Vsekakor je na podlagi predloženega gradiva teologova izjava, izrečena po analizi druge skušnjave, da so bili prvi kristjani v celoti sovražni do vsakršne oblasti, močno pretirana. Še teže jo je zagovarjati po pritegnitvi preostalih novozaveznih besedil, to pa skuša Ellul resda obiti tako, da na prvo mesto postavi omenjeno Razodetje, šele za njim pa povsem drugačno dikcijo Pisma Rimljanom in Prvega Petrovega pisma. Ampak celo mogočni vtis domnevnih Janezovih vizij ima precej omejen doseg, če upoštevamo verjetne zgodovinske okoliščine njihovega zapisa in zato njihovo konkretno navezanost na Rim Janezovih časov.
Poleg tega niti Ellulu kajpak ne uspe streti oreha trinajstega poglavja Pisma Rimljanom, čeprav pritegne še interpretaciji uglednih teologov Bartha in Maillota. Za ta zapis bodi dovolj, da ob navedenem Pavlovem poglavju (v povezavi z besedami Prvega Petrovega pisma, ki jih poskusi avtor relativirati s precej zgodovinske fantastike) pač ne vzdrži domneva o Bibliji kot (izključnem) učbeniku anarhije.
Bistvena odlika knjige Anarhija in krščanstvo je gotovo postavljanje pravih vprašanj o odnosu med krščanstvom in oblastniki. Njena bistvena težava je po drugi strani, da ponuja preenostavno zdravilo, v prepričanju, da je razvoj krščanskega verovanja v celoti tekel mimo svetopisemskih temeljev. Žal avtor (namerno) spregleda, da je tudi v te – hkrati s kritiko – vgrajenega veliko tistega, kar je narekovalo naklonjene poglede na posvetne avtoritete.
Pogledi, september 2010