Uredniška beseda
O očetih in sinovih
Michael Berg je izmišljena oseba, protagonist v več kot trideset jezikov, tudi slovenskega, prevedene ter pofilmane literarne uspešnice Bralec (Der Vorleser, 1995) nemškega pisatelja Bernharda Schlinka. A toliko, kolikor je Michael izmišljena oseba, je obenem tudi delček slehernika, potujočega po zdajšnjosti in tukajšnjosti, ki bo nekoč zgodovina. Zgodovina očetov.
In kako je z očeti in sinovi pri nas? Mladi amaterski tat, vitalistični in bonvivanski Sergej, ki ima težave s stalnejšimi sidrišči pri nežnejšem spolu, v današnjih dneh po naključju ukrade dokument, ki naj bi razkril očete povojnih pobojev. Hitro postane tarča zasledovanja, torej preganjanec, trupla ob njegovi poti se množijo, nekaj jih ubije njegov zasledovalec, nekakšen brezimni Angel smrti, nekaj jih smrt stori samih, Sergej pa tako rekoč do konca ne razume, zakaj je njegovo življenje v smrtni nevarnosti. Njegova nevednost je tako neizmerno brezbrižna, da se mu polpretekla zgodovina kaže kot velika, lepa, s soncem obsijana pokrajina in še sanja se mu ne, da ima vsak pozitiv tudi svoj negativ. Tako šele tik pred koncem, prignan do globokega kraškega brezna, dojame, da je žrtev neporavnanih računov »tastarih«. Njegova reakcija je toliko otročje komična, kot je tudi simptomatična: Pustite me pri miru, zakriči, jaz bi rad samo živel ...
Sergej je izmišljena oseba, protagonist romana in istoimenskega filma Pokrajina št. 2 (2008) pisatelja in režiserja Vinka Möderndorferja. Tako rekoč prvega slovenskega filma, ki se povojnih pobojev dotakne eksplicitno. Film kljub temu, da je oblekel žanr trilerja, ni postal uspešnica, na koncu ga je pri nas videlo nekaj več kot šest tisoč gledalcev, je pa njegova poanta zgovorna: sinov ne zanima, kaj so počeli očetje, če se pač ne morejo soočiti s svojimi dejanji, naj s tem ne obremenjujejo sinov, rojenih po vojni in ničesar krivih. Pa vendar: ali ni prav zmožnost soočenja s preteklostjo, s svetom očetov, v dobrem in slabem, pogoj za odraslost sinov?
»Tista generacija je dala najboljše ljudi, ki jih je kadar koli premogla slovenska zemlja: Kidriča, Kardelja, Rozmana, Kocbeka in tudi Vidmarja. Pred našo generacijo pa se postavlja vprašanje, kam in kako naprej, saj konservativne sile doma in v svetu rinejo Slovenijo na obrobje dogajanja. Namesto sproščenosti se utrjuje stanje napetosti in strahu. Iz Slovenije se dela bojišče pritlehnih bojev za medijsko pozornost. Nekateri bi radi spet delili slovenski narod na naše in vaše, da bi ti spet krvaveli v napačnih bitkah.«
Če ne bi bilo zgovorne omembe Kocbeka, bi moral biti človek ob takšnih besedah enega izmed aktualnih ministrov iz generacije sinov danes gotov, da so iz nekih drugih časov: govorijo namreč o zaslužnih očetih, živih in pokojnih, o grozečih sovražnikih, notranjih in zunanjih, o krvavih bitkah ... Brez težav si je mogoče predstavljati prizorišče, sredi katerega se je nekoč razlegala ta in takšna patetika: vihrale so partijske zastave, na ves glas je odmeval Na juriš!, pionirji so deklamirali partizanske pesmi, nekje v daljavi je sijal na hribu napis Naš Tito ... A omemba Kocbeka v tej druščini največjih ljudi, »ki jih je kadar koli premogla slovenska zemlja«, je dejansko pomenljiva. Ne zato, ker Edvard Kocbek ne bi sodil med največje »ljudi slovenske zemlje«, ampak zato, ker njegovega imena tovarišija niti po nemarnem ne bi omenjala skupaj z druščino zaslužnih kardeljev in kidričev. Navsezadnje njihovi nadnaravni kipi še danes, v demokratičnih časih, stojijo v središču prestolnice slovenstva, Kocbekovemu pa je bila dodeljena umaknjena klopca ob ribniku in otroškem igrišču. So pa tovarišija in njeni varuhi popisali na tisoče in tisoče strani udbovskih zabeležk o Kocbeku, četudi se je le sprehajal po Tivoliju. Tisto, kar je pri citirani izjavi zato žalostno, je, da je ni izrekel kak sopotnik omenjene generacije, ampak je bila le ena izmed množice sorodnih, a zelo ilustrativnih razmišljanj ob letošnjih praznovanjih dneva upora, prvega maja in dneva zmage, ki so jih z govorniških odrov stresali sinovi in vnuki generacije zmagovalcev.
Še več, zdelo se je, da je bila letošnja praznična ekshibicija neskončnega vračanja preteklosti še posebno bučna, patetična in revolucionarno zanesena. Spet so vihrale partijske zastave in je odmeval Na juriš!, na nekem hribu še sije napis Naš Tito, prestolnica se ponovno ponaša s Titovo cesto in tako naprej. Če se je namreč pred leti že zdelo, da je črno-belo, natančneje, rdeče-belo podobo preteklosti po osamosvojitvi oplazilo vsaj nekaj bolj pisanih odtenkov, vsaj nekaj distance, vsaj nekaj konteksta, vsaj nekaj drugih in drugačnih pogledov, drugih in drugačnih (tragičnih) zgodb, nekaj sramu enih in olajšanja drugih ter seveda narobe, pa smo spet vse bolj priče triumfu brezprizivnega zmagovalnega prav in oholega branjenja »pridobitev revolucije«. A skoraj bolj zaneseno od ostarelih očetov jih danes branijo njihovi sinovi in sinov sinovi.
Dvajset let po osamosvojitvi in vzpostavitvi političnega pluralizma, ki ne pozna več dosmrtnih voditeljev in mitoloških zaklinjanj na stadionskih masovkah, je težko razumeti, da še kar naprej v imenu nenapisanih zakonov revolucije in zgodovine, ki jo pač pišejo zmagovalci, s prazničnih govorniških odrov in iz boksarskih ringov teve studiev doni retorika, ki vztrajno glorificira ali vsaj upravičuje v temelju totalitaren, celo z zločinom formiran družbeni sistem, ki se je na koncu klavrno sesul sam vase. To, kar danes smo, nismo le zaradi pogumnega upora »malega naroda« proti neprimerljivo večjemu in močnejšemu okupatorju in »najboljših ljudi, ki jih je kadar koli premogla slovenska zemlja«, temveč tudi zaradi zločinov teh »najboljših ljudi«. Smo tudi zaradi družbeno pogubnih smeri razvoja, ki so sledile. Ne opravičuje jih noben kruha in klobas poln želodec, pa tudi ne »najbolj odprte meje« in najbolj inovativno družbeno eksperimentiranje med vsemi komunističnimi sestrami.
Zgodovini pač ni mogoče ubežati. Preteklost je vedno del sedanjosti, kot je sedanjost del prihajajoče prihodnost. Pa vendar: je danes res še vedno tako bogokletno pričakovati, da bo revolucionarna in spet vse bolj izključujoča retorika, ki – kot ob nedavni praznični priložnosti – svari pred sovraštvom in obenem sama sovraži vse, ki mislijo drugače, že končno postala stvar preteklosti? Pričakovati, da bodo sinovi in vnuki »najboljših ljudi, ki jih je kadar koli premogla slovenska zemlja«, le zmogli z distanco in kritično reflektirati dejanja svojih očetov in s tem seveda tudi svoja lastna dejanja, upe in iluzije? Namesto tega pa še naprej ploskamo vulgarno populistični logiki, ki denimo pravi, da Ljubljana kot prestolnica države nujno potrebuje Titovo cesto »ne samo zaradi tistih, ki si jo danes želijo, ampak še bolj zaradi nekdanjih titoistov, ki se danes grdo sprenevedajo«. Po isti logiki potrebujemo tudi teror – da današnji demokrati ne bi pomislili, da mogoče niso več revolucionarji. Ali nista pri razmišljajočem človeku, ki se trga spon svojih očetov, najžlahtnejši prav sposobnost sokratske dialektike, ki se zaveda, da ni mogoče ne uzreti ne imeti v lasti absolutne resnice, ter sposobnost prevpraševanja svojih že formiranih stališč, kadar pač dejstva na že znano pokrajino pripeljejo nova spoznanja? Je dvom o starih resnicah komunizma res že kar drugo ime za novi fašizem? Je dopuščeno dvomiti o tistih, ki nikoli ne dvomijo in ki celo prezirajo tiste, ki to počno? Dvomiti o samih vprašanjih, ki si jih postavljamo?
Če za konec, kot se morda za to številko Pogledov spodobi, rečem z Žižkom, pa čeprav postavljenim na glavo: morda pravo vprašanje za današnje sinove velikih očetov tako sploh ni, ali so »pridobitve revolucije« danes res še primerne, da »pred našo generacijo postavljajo vprašanje, kam in kako naprej«, ampak, kako so današnja družba in njena vprašanja, kam in kako naprej, videti iz perspektive teh »pridobitev«. Kaj je šlo, skratka, v polpretekli zgodovini, kot jo očitno vidijo sinovi, tako prav, da je šlo potem vse narobe. Če ni bilo vse narobe že čisto na samem začetku. Kako torej zares začeti od začetka?
Pogledi, 19. maja 2010