Obtičali so v megalopolisu
Posebnost pristopa Macrasove je v tem, da svoj boj locira v razkrinkavanje ideološkega momenta arhitekture downtowna. Ko predstavo gradi na dihotomiji klinične čistosti nebotičnikov in estetike betonskega strukturalizma na eni ter vrveža patologije, ekscesa in bolezni v predmestjih in slumih na drugi strani, se ta zdi kot še eno obujanje kritičnega branja ameriške filozofinje ruskega rodu Ayn Rand. Vendar, tako kot vse v tej produkciji, je tudi to branje zelo posplošeno. Randova, ki je leta 1926 pobegnila iz boljševiške Sovjetske zveze in nato v ZDA s svojo objektivistično filozofijo postala utelešenje kreda živeti ameriške sanje, je funkcionalistično arhitekturo ali tako imenovani internacionalni slog imela za izraz in dosežek vrhunskega duha. To je duh, ki je racionalen, sebičen in brezkompromisen, v tem pa tudi sposoben velikih dosežkov. Simbol teh dosežkov so pri Randovi nebotičniki; nebotičniki, o kakršnih je v filmu po romanu Ayn Rand Izvir sanjal postavni Gary Cooper kot glavni pozitivec, arhitekt Howard Roark.
Pri Macrasovi je vse drugače. In na začetku se zdi, da bo to drugače tudi dobro. Tako intelektualni in sporočilni vrhunec predstave pravzaprav nastopi že po kakšnih petnajstih minutah, ko igralka in plesalka Anouk Froidevaux manifestativno in hkrati v »slogu ameriške tajnice« zrecitira traktat o tipičnem načrtu. Tipični načrt s svojim racionalnim omrežjem ravnih ulic in mednje postavljenih karejev visokih stavb naj bi bil simbol ameriškega dvajsetega stoletja; bil naj bi minimalizem za množice; bil naj bi edina arhitekturna paradigma, ki izključuje vsako naključnost in razliko; porajal naj bi arhitekturo, ki ljudi ne vključuje, ampak jih izloča, in ki svoj obstoj utemeljuje na izključevanju neprilagojenih; bil naj bi neobčutljiv za lokalne posebnosti. Tipični načrt je čista objektivnost, v kateri ne moreš živeti, spati, čutiti; v njej lahko le si in v njej lahko le mehanično delaš.
Arhitekturo tipičnega načrta skozi predstavo spoznavamo na videih, ki spremljajo dogajanje na odru oziroma v spodnjih »plasteh« velemesta. Obeležje teh plasti so scenski objekt, ki spominja na »stavbarstvo« favel, telefonska govorilnica in kup smeti. Kvaren vpliv velemesta kot univerzalnega habitata globaliziranega sveta plesalci poudarijo, ko svoj izraz tako rekoč omejijo na izražanje deviantnosti in patologije. Pravzaprav sem se še enkrat več morala vprašati, zakaj se v toliko sodobnih plesnih predstavah plesalci/gibalci nenehno in vsebinsko neutemeljeno mečejo po tleh. A to je le zastranitvena opazka. Pri Macrasovi se posamezniki od množice nikoli ne razlikujejo po nečem konstruktivnem, po nečem, kar bi lahko imeli za njihov doprinos k razvoju, k boljši družbi, navsezadnje. Njena kritika je nekonstruktivna in enostranska in niti ne želi videti možnosti česa dobrega. Ta kritika je tudi fragmentarna, nesklenjena in do konca predstave se pred nami (predolgo) nizajo neke vrste tableaux vivants s tistimi, ki so v velemesto zašli in v njem obtičali. Obenem so te žive slike kot manifest defetistične pozicije. Liki stopajo po poti postopne samodestrukcije, na kateri se v svoj prav prepričujejo z občasnimi skoki v pozabo spolne slasti in v izbruhe histerije. Nič zveličavnega ni v megalopolisu. Zato je megalopolis Constanze Macras tudi laž.
Za predstavo je režiserka prejela nagrado faust za koreografijo leta v nemškem prostoru. Ansambel DorkyPark pa sicer premore nekatere odlične plesalce, vendar jih koreografija Megalopolisa omejuje pri izražanju te odličnosti. V Ronniju Macielu in njegovem mačjem gibanju ter skokih seveda lahko prepoznamo odličnega baletnika. Podobno se v solotočki na zabojčku »izda« Froidevauxova, odličnega šolanja in izkušenj pa tudi ne moreta zatajiti Hyoung-Min Kim in Johanna-Elisa Lemke. Vendar pa v predstavi do dejanske sinergije plesalcev razen v končnem divjem vrtincu hektičnosti in kaosa skoraj ne pride. Zagotovo je tako namenoma, vendar pa je predstava zato tudi klišejska. Macrasova se s temo velemesta ukvarja nenehno, pred Megalopolisom pa jo je najbolj neposredno obdelala v predstavi Brickland, naslovljeni po opuščenem stanovanjskem naselju v rodnem Buenos Airesu. Megalopolis vidi kot brezmejno, samo na videz organizirano gmoto, pri vzdrževanju in širjenju katere sodelujejo le brezimni posamezniki, ki nemo in pogosto celo brez razloga sovražno nastrojeni do vseh okoli sebe hitijo čez ulice. To zgodbo že poznamo. Njen konec lahko postavimo denimo v Batmanov Gotham City. Velemesta vendar premorejo tudi empatijo in skupnost, ne enega ne drugega pa v predstavi ni, čeprav se ob glasbenih točkah, ki jih na odru v živo izvaja trio, in ob nekaterih humornih vložkih posameznih igralcev iskreno nasmeješ in si za trenutek zaželiš celo prestopiti na stran Constanze Macras.
(Objavljeno v Pogledih, št. 3, 26. januarja 2011.)