Alkimija podob
21. 03. 2016
V Mednarodnem grafičnem likovnem centru se bomo imeli kar nekaj časa priložnost srečevati z omembe vrednim izsekom iz opusa Antonija Tàpiesa (1923–2012), enega pomembnejših protagonistov svetovne umetnosti druge polovice 20. stoletja. Na razstavi je predstavljen z grafičnimi deli in nekaj skulpturami.
Tàpiesova dela se morda na prvi pogled zdijo dokaj abstraktna, neoprijemljiva, hermetična, a pravzaprav gre za bolj ali manj kompleksne likovne tvorbe s prepoznavnimi elementi, ki so zvečine trajne sestavine njegovega likovnega snovanja ali pa so bili prisotni v določenih obdobjih. Gre za elemente, ki so odraz avtorjevega družbenega, bivanjskega, umetniškega položaja, njegovih strasti in bojazni, stremljenj, upov, strahov, zaznamovanosti … Vse to je Tàpies odtiskoval, izrisoval, barval, posipaval, lepil … na svoja dela, katerih podlaga pogosto spominja na popisane, razpraskane, od časa zaznamovane zidove, pričevalce zgodovine.
Med prepoznavnimi elementi njegovega snovanja so na primer štiri s prsti potegnjene vzporedne krvavordeče (včasih tudi črne) linije, ki spomnijo na tragično legendo o nastanku katalonske zastave. Avtor je bil namreč rojen kultivirani nacionalistični (zanimivo, kako različen pomen ima pojem nacionalistično v različnih okoljih in časih) družini srednjega sloja, v kateri so se ukvarjali tudi z založništvom in knjigarnarstvom (od tod verjetno naklonjenost knjižnim projektom), katalonski stvari je ostal zvest ves čas svojega delovanja in še danes uporabljajo njegova dela v kampanjah za samostojnost njegove rodne dežele. Bolehni deček je pozneje postal študent prava, a se je juristični prihodnosti odrekel in se predano posvetil umetnosti.
Tàpiesove umetnine se pogosto zdijo kot rezultat mističnega, zarotitvenega obreda, zamaknjenosti, pri čemer je gotovo prišel do izraza njegov interes in naklonjenost tako srednjeveški kot vzhodnjaški mistiki. Zdi se, da je pri svojem delu ravnal podobno kot davni alkimisti, ki so se za dosego svojih duhovnih ciljev poglabljali v naravo materialov, uporabljanih pri poskusih učinkovite sinteze, ki bo prinesla povzdignjenje, razodetje ali kakšne druge želene cilje. Pri svojem delu ni le izbiral različnih, tudi za umetnost neobičajnih materialov, ampak jih je med drugim tudi dobesedno sejal, pri tem pa je ves čas šlo tudi za »presejevanje« vsebin. Če so alkimisti svoje zapiske pisali in hranili ločeno od materialnih rezultatov svojega dela, je pri Tàpiesu oboje združeno. V njegovih delih so prepleteni tako nagovori in učinkovanja materialov kot skrivnostne »formule«, številčna zaporedja, besedni in znakovni namigi, teoretična in praktična umetniška alkimija, torej, ustvarjalne meditacije, namenjene prevpraševanju, spreminjanju, preizkušanju pogledov, pomenov. Te je pogosto tudi razvijal, spreminjal, diferenciral skozi nekatere od svojih serij, pri tem pa gre pogosto tudi za povsem vsakdanje in prepoznavne motive, včasih neposredne, udarne umetniške izjave, stališča, spodbujena z dogajanjem v širšem ali ožjem okolju.
Pri Tàpiesovih ustvarjalnih postopkih je šlo nemara za nekakšno »kontrolirano nekontroliranost« ali artikulirano, zamejeno spontanost, blizu mu je bilo tudi mešanje »visokega« in »nizkega«, »spodobnega«, celo »vzvišenega«, z »nespodobnim«, političnost (v najširšem smislu) je bila stalnica njegovega dela, a je bila večinoma vsebovana diskretno, v avtorskih simbolih, »šifrah«. Opazno prisotna je tudi tematika minevanja, ki se ji v avtorjevih poznih letih pridruži še vprašanje bolečine, s katero se je v fizičnem smislu, zaradi bolezni, sicer soočal tudi sam, a je to soočanje povzdignil domala na filozofsko raven.
Tàpiesova dela zaznamujejo eruptivne geste, ki pa zmorejo izraziti tudi krhkost, prizadetost, vse polno je asociativnosti, namigov, kodiranih sporočil, racionalnega, skritega za videzom iracionalnosti, kaotičnosti, ki prikriva urejenost, in urejenosti, prehajajoče v kaotičnost. Deležni smo »udarov« bazičnih barv, form, avtorsko prirejene splošne simbolike, prepletov intimnega in širšega, občega, splošnega, artikulacij neartikuliranega in navidezne neartikuliranosti artikuliranega. Strast in divjost občasno prekinja asketska zadržanost, ki kot da je prežeta z zavestjo o nezmožnosti izražanja najglobljega, neizgovorljivega, in potem spet zaslišimo nov krik (Tàpies se je precej ukvarjal tudi s »prevajanjem« glasbe v likovnost), krik človeškosti in človečnosti, starega dobrega humanizma. Umetnik nas sooča s svojo in našo šibkostjo, ranjenostjo, upornostjo, neukrotljivostjo, ne odreče se niti prostaškim gestam primarnega kljubovanja, erotičnim izlivom, erupcijam. Nekatera njegova sporočila so brutalno jasna, za druga – šifrirana ali hermetična – se zdi, da jim je usojeno, da ne bodo našla naslovnika ali pa da jih bo ta ob prejemu preoblikoval, razumel po svoje, kar pa je del igre, nikoli povsem predvidljivega učinkovanja umetnosti, njene mistike in zdraviteljstva.
Avtorjeve stvaritve (tako v konkretnem kot v prenesenem smislu) vsebujejo hkrati središče kroga in krožnico le-tega, ob tem pa še dialektiko med njima – in vse to je značilno tudi za grafična in kiparska dela, ki jih vidimo na razstavi v MGLC. Grafika kot demokratični, dostopni likovni medij mu je bila blizu, zato so njegove tovrstne stvaritve po vsebini in kakovosti dokaj enakovredne njegovim slikam. Ko smo že pri demokraciji, se v zvezi s Tàpiesom odpira tudi nekaj vprašanj, ki bodo najbrž ostala ne povsem odgovorjena in ki najbrž kažejo tudi na splošno razširjeno stereotipno dojemanje zgodovinskih položajev in razvoja. Umetnik je namreč velik del svojega ustvarjalnega veka preživel pod Francovo diktaturo, ob tem pa je pripadal republikansko in katalonsko opredeljeni družini, kar naj bi bila v tistih časih stigma na kvadrat. Njegov oče je bil krajši čas celo dejaven v republikanski vladi, zato se zdi še toliko bolj presenetljivo, da je družina državljansko vojno in frankizem preživela brez drastičnih udarcev. Umetnik je bil tudi član naprednih, z nadrealizmom navdahnjenih umetniških skupin, ki so za časa diktature nasprotovale prevladujoči konservativni estetiki, hkrati pa je lahko s francosko štipendijo odpotoval v Francijo in Španijo predstavljal v tujini, na primer na Beneškem bienalu leta 1958. Dve leti pred smrtjo ga je španski kralj tudi povzdignil v plemiča, tako da je umrl kot markiz de Tàpies, ne gre pa spregledati, da se je umetnik z nekaj deli nedvoumno uprl diktaturi …
Tàpies se je ukvarjal tudi z vprašanjem vloge, položaja, moči, vpliva umetnika v družbi, sodil je v generacijo velikih umetniških osebnosti, ki so na pomen umetnosti za posameznika in družbo gledale drugače, bolj tvorno in odgovorno od večine današnjih umetniških uspešnežev. V tem kontekstu gre najbrž gledati tudi ustanovitev barcelonske Fundacije Antoni Tàpies, ki jo je leta 1984 ustanovil sam, kot njeno poslanstvo pa navajal proučevanje in promocijo moderne in sodobne umetnosti, tudi lastne, seveda.
Ta fundacija je z MGLC, kjer ima umetnik kot udeleženec in nagrajenec tukajšnjih Grafičnih bienalov posebno mesto, sodelovala tudi pri pripravi ljubljanske razstave; ob tem so domači organizatorji ugotovili, da je njeno promoviranje Tàpiesove umetnosti dandanes povezano tudi s precej visokimi finančnimi zahtevami. Po besedah direktorice MGLC, Nevenke Šivavec, so te razlog, da razstave ne spremlja niti zloženka, kaj šele katalog, kar je ob predstavitvah avtorjev takšnega formata neobičajno in obžalovanja vredno. Lahko pa zato obiskovalec z razstave del zapriseženega Katalonca odide s kartonasto pahljačo in drugim promocijskih materialom v barvah in z imenom njegove širše domovine Španije, kar v tem kontekstu učinkuje bizarno, še posebej če vemo, da je Slovenija mnogim v Kataloniji osamosvojitveni vzor.
*****************
Antoni Tàpies
Grafika 1959–1987
MGLC, Ljubljana
23. 2.–5. 6. 2016
Pogledi, let. 7, št. 5, 9. marec 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
