Filmski festival v Cannesu
Bo lanski dobri letini sledila še ena?
Ne gre pozabiti, da je lani v Cannesu slavil ameriški režiser Terrence Malick z Drevesom življenja. Njegov francoski konkurent, črno-beli nemi hommage Hollywoodu iz obdobja prehoda nemega v zvočni film Umetnik Michela Hazanaviciusa, ki je prejel nagrado za glavno moško, pa je namesto palme pozneje presenetljivo pobral kopico oskarjev in pustil Malicka doma praznik rok. Lahko bi rekli, da so Francozi porazili Hollywood na njegovem terenu. Ena proti ena, skratka. A le s pristavkom, da so Američani v zadnji desetletki iz Cannesa odnesli tri zlate palme, domačini pa le eno. No, tokrat bodo v glavnem tekmovalnem sporedu, ki šteje 22 filmov, kar štirje ameriškega porekla, začenši z otvoritvenim filmom, Moonrise Kingdom (Kraljestvo mlade lune) Wesa Andersona, romantično zgodbo o najstniški ljubezni, postavljeno v šestdeseta leta preteklega stoletja in z zvezdniško zasedbo, ki jo vodi Bruce Willis. Potem je tu film Leeja Danielsa Paperboy (Dostavljač časopisov) o mladeniču, ki se vrne domov na Florido, da bi pomagal svojemu bratu razkriti resnico o obsojencu na smrt, ki je morda nedolžen. Pa epična gangsteriada Lawless (Brezpravje) Johna Hillcoata o zloglasnih bratih Bondurant, film Killing Them Softly (Ubij jih nežno) Andrewa Dominika, v katerem mora Brad Pitt najti zlikovce, ki so okradli lokalno mafijo, ter film Mud o avanturi dveh dečkov, ki v lovu za ljubeznijo njegovega življenja pomagata skrivnostnemu Mudu režiserja Jeffa Nicholsa.
Amerikana 20. stoletja
Pogojno in simbolično lahko Združenim državam pripišemo vsaj še dva filma tekmovalnega sporeda, čeprav sta nastala v drugih državah: kanadski režiser David Cronenberg, ki je lani v Benetkah pokazal zanj precej konvencionalno narejeno Nevarno metodo (videli smo jo tudi pri nas), prihaja namreč v Cannes z adaptacijo znanega romana enega osrednjih romanopiscev druge polovice ameriškega 20. stoletja, Dona DeLilla. Cronenberg se je lotil njegovega romana Cosmopolis, ki je sicer ob nastanku močno razdelil kritike, a parabola o zatonu kapitalizma, ki se odvije v štiriindvajsetih urah v taksiju na ulicah New Yorka, napisana leta 2003, se zdi danes še kako aktualna.
Brazilski režiser Walter Salles pa je tisti, ki se je opogumil, da na film petinpetdeset let po njegovi izdaji posname enega kultnih romanov amerikane prejšnjega stoletja, Na cesti Jacka Kerouaca, za katerega je filmske pravice že davno odkupil F. F. Coppola in ga med drugim ponujal v režijo tudi Truffautu. Na cesti velja za inavguracijsko delo bitniške generacije, Coppolova odločitev, da ga zaupa v režijo Sallesu, pa je nastala po tem, ko je Salles leta 2004 posnel film Motoristov dnevnik, narejen po istoimenski knjigi Ernesta (kasneje Cheja) Guevare in knjigi S Chejem po Latinski Ameriki njegovega mladostnega prijatelja Alberta Granada. Kot roman Na cesti, je tudi film Motoristov dnevnik (prikazan v Cannesu leta 2004) žanrsko seveda road movie, ki ga je Salles takrat naredi z malce trendovsko artistično in z lokalnimi barvami ter glasbo zdizajnirano patino, nepomembno pa ni bilo niti to, da je Cheja Guevaro igral brazilski Brad Pitt – Gael Garcia Bernal. No, Kerouaca oziroma njegov alter ego, imenovan Sal Paradise, bo igral vzhajajoči 32-letni britanski igralec Sam Riley, večkrat nagrajen za vlogo Iana Curtisa v biografskem filmu o skupini Joy Division Control (2007) nizozemskega režiserja Antona Corbijna.
Kaj je ostalo od lani?
In ostali? Po lanskem festivalu, ki si ga bomo zapomnili po licemernem »izgonu« očeta danske Dogme 95, predvsem pa po arhivskem letniku zlatopalmašev almodovarjev, von trierjev, dardennov, morettijev in tako naprej (in seveda malickov), se je samo po sebi postavilo vprašanje, kaj bo ostalo za leto 2012. Čeprav na festivalu med drugimi »pričakovanci« presenetljivo ne bo Malickovega najnovejšega filma The Funeral (Pogreb), je ostalo še kar nekaj. Denimo v Cannesu že dvakrat nagrajeni Avstrijec Michael Haneke (Amour), eden najmočnejših evropskih avtorjev, s filmom o starejšem paru in njuni hčeri ter soočanju s staranjem in smrtnostjo. Abbas Kiarostami (Like Someone in Love), ki je po filmu Overjena kopija na Japonskem posnel drugi film zunaj svoje iranske domovine. Britanski favorit in prav tako že zmagovalec Cannesa Ken Loach (The Angel's Share) z zgodbo o skupini mladih nezaposlenih Glasgowčanov, ki nameravajo oropati destilarno viskija. Vrača se tudi prav tako z zlato palmo že nagrajeni Romun Cristian Mungiu (Dupã dealuri), pa prejemnik velike nagrade za film Gomora Italijan Matteo Garrone s še eno neapeljsko zgodbo. Tu sta ponovno Carlos Reygadas (Post tenebras lux) in Avstrijec Ulrich Seidl (Paradises: Liebe). Ne gre spregledati niti Francoza Jacquesa Audiarda (De rouille et d'os), ki je v Cannesu za film Prerok pred tremi leti odnesel veliko nagrado žirije, in seveda veterana Alaina Resnaisa, ki se kot režiser poslavlja s filmom Doslej niste videli še ničesar.
Med delikatesami letošnjega Cannesa velja za zdaj izpostaviti še tri dogodke. Eden bo tribut, posvečen 76-letnemu ameriškemu scenaristu in režiserju Philipu Kaufmanu, ki bo vodil tako imenovani Master Class, kar pomeni, da bo v seriji pogovorov predstavil svoje razmerje s filmom. Ob tej priložnosti bodo zavrteli njegov zadnji film Hemingway & Gellhorn, narejen za HBG Films, v katerem Clive Owen in Nicole Kidman igrata slavnega pisatelja in njegovo tretjo ženo, znano vojno poročevalko.
A zvezdnikov za oboževalce rdeče preproge bo poleg Kidmanove, Owna in omenjenih Pitta in Willisa še precej. Denimo Robert de Niro, ki bo z družino pokojnega velikana Sergia Leoneja pospremil projekcijo restavrirane različice režiserjevega epskega filma Bilo je nekoč v Ameriki iz leta 1984, ki jo dopolnjuje 24 minut filmskega traku Leonejeve prve variante filma oziroma t. i. režiserjev rez. Film je zdaj dolg 4 ure in 21 minut. Restavrirano verzijo filma Tess oziroma Čista ženska (1979) bo skupaj z glavno igralko Nastassjo Kinski pokazal tudi Roman Polanski, čigar obisk Cannesa bo eden redkih režiserjevih prihodov v javnost. Prikazovanje restavriranih filmov sicer v Cannesu zadnja leta postaja stalnica. Gill Jacob, dolgoletni prvi mož festivala, je to dejstvo razložil z naslednjimi besedami: »François Truffaut je dejal, da nam bodo kmalu sodili ljudje, ki niso videli Zore. Prav je imel! Koliko mladih, danes starih med 15 in 20 let, je že slišalo za Murnaua, Eisensteina, Griffitha, Gancea, Stroheima, Mizogučija, Satyajita Raya, Buñuela – in to so samo njihova imena, predstavljajte si, če bi začel naštevati njihove filme … Torej, ali vidite, koliko dela nas še čaka?« No, k temu bi bržkone lahko tudi dodal, koliko mladih je že slišalo za Leoneja ali Polanskega. In žalosten odgovor bi najbrž bil, da bistveno manj kot je tistih, ki zelo dobro vedo, da bodo v Cannesu primerno znani maksimi, da Cannes »ni le festival visoke umetnosti, ampak tudi širokemu občinstvu prijaznih filmov«, kot temu rad reče Fremaux, zavrteli tretji del animiranke Madagaskar pomenljivega podnaslova Europe's Most Wanted – Najbolj zaželeni v Evropi …, no, morda celo Najbolj iskani v Evropi …
Naj se torej Cirkus kanski, ki se lahko pohvali z 20 milijonov evrov težkim proračunom (od tega jih polovico prejme iz javnih sredstev) in skoraj 4000 akreditiranimi novinarji, začne.
Žirija
Letošnjo žirijo bo vodi italijanski režiser Nanni Moretti (zlata palma za Sinovo sobo leta 2001), čigar film z zadnjega Cannesa Imamo papeža pravkar vrtijo tudi v naših kinematografih. Ženski del žirije sestavljajo palestinska igralka in režiserka Hiam Abbass, britanska režiserka in igralka Andrea Arnold in nemška igralka Diane Kruger. Moški del ekipe pa so francoski modni oblikovalec Jean Paul Gaultier, britanski igralec Ewan McGregor, ameriški režiser in scenarist Alexander Payne in haitijski režiser in scenarist Raoul Peck.
Zadnjih deset zlatih palm
2011 – Drevo življenja, r. Terrence Malick
2010 – Stric Boonmee se spominja, r. Apichatpong Weerasethakul
2009 – Beli trak, r. Michael Haneke
2008 – Razred, r. Laurent Cantet
2007 – 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, r. Cristian Mungui
2006 – Veter, ki trese ječmen, r. Ken Loach
2005 – Otrok, r. Jean-Pierre in Luc Dardenne
2004 – Fahrenheit 9/11, r. Michael Moore
2003 – Slon, r. Gus Van Sant
2002 – Plesalka v temi, r. Lars von Trier
2001 – Sinova soba, r. Nanni Moretti