Nežna neizprosnost minljivega
Nočne ladje (Nočni brodovi). Režija Igor Mirković. Hrvaška/Slovenija/Srbija, 2012, 101 min. Ljubljana, Kinodvor
11. 10. 2012
V zadnjem času je v kinematografiji opazno prisotna tema ljubezni med starostniki. Morda po naključju, morda gre za trend. Hollywood nam je s filmom Kako začiniti zakon pravkar postregel z zgodbo o tem, kako oživiti ljubezen oziroma kaj storiti, ko čustva po dolgih letih zakonskega življenja usihajo. Michael Haneke je v filmu Ljubezen spregovoril o težkih čustvenih preizkušnjah, ko začnejo pojemati življenjske moči. Pri nas je vzporednico zarisal Matevž Luzar s filmom Srečen za umret, v središču katerega je pripoved o moškem, ki gre živet v dom za starejše občane, kjer spozna svojo najbrž zadnjo ljubezen.
Tudi film Nočne ladje ima podobno zasnovo. Govori o Jakovu (Radko Polič) in Heleni (Ana Karić), ki se preselita v takšen dom, a se ne vdata v usodo niti v prepričanje, da bosta tam preživela sklepni del svojega življenja. Skupaj pobegneta in jo mahneta na pot. Njun cilj je morje, natančneje, ladja, na katero se je Jakov nekoč že vkrcal, Helena pa ne.
»Nočne ladje so film ceste in predstavljajo svojevrstno različico znanega motiva. Toda tu v središču niso mladostniki na begu pred konvencijami, z željo, da bi simbolično poiskali lastno pot, temveč prileten par.«
Lahko bi rekli, da so Nočne ladje film ceste in da predstavljajo svojevrstno različico znanega motiva. Toda tu v središču niso mladostniki na begu pred konvencijami, z željo, da bi simbolično poiskali lastno pot, temveč prileten par. Od doma oziroma iz doma odide brez ficka v žepu, zdaj peš, zdaj z avtom s pokvarjeno vzvratno prestavo (!), ali pa kot štoparja. Njun moto: dokler bo šlo, bo šlo. In res gre. S skupnimi močmi obrneta hrbet pravilom – nauku, kako se je treba starati, kaj še smeš in česa ne, kaj se spodobi in kaj ne. Je dostojno biti divji in neugnan, ko »si v določenih letih«, je čez vsako mero, če zalučaš mobilni telefon v vodo?
Film odlikujejo izstopajoč scenarij ter odlična režija in igra. Obema igralcema se uspe oviti v iskrivost in posredovati gledalcu tako globino ženskega kot moškega lika. Radko Polič blesti v vlogi Jakova, bivšega saksofonista, ki se je odrekel muziciranju, da bi zaživel stabilnejše kot taksist, dokler ga ni dohitela bolezen in ga spravila v dom. Tudi hrvaška zvezdnica Ana Karić prepriča v vlogi Helene, ki se je nekoč odpovedala želeni poti z ladjo v Italijo, zdaj pa dobi še eno možnost.
Nočne ladje govorijo o zreli ljubezni, taki, ki ne pozna obotavljanja – kajti ve se, da je zadnja. To filmu seveda doda kanec trpkosti, saj se oba protagonista zavedata, da se jima čas izteka. Potemtakem je to film o zapravljenih priložnostih, z opombo, da marsičesa ni mogoče nadoknaditi, nekatere stvari pa vendarle. Vodilni motiv je vedrina, ne zagrenjenost. Film je posejan tudi s prenekatero zabavno situacijo. Ubežnika, denimo, nekaj časa preživita pri kmetu, ki se, kot temu pravi on, »vojskuje« z vrabci, ampak ne z navadnimi, temveč s španskimi, evropskimi primerki, ki po njegovem trdnem prepričanju delajo veliko večjo škodo, kot so jo nekoč »naši domači«.
Igor Mirković je k temi, ki bi lahko na platnu izzvenela duha obremenjujoče, pristopil s pravšnjo mero ironije in nagajivosti, otožnosti in veselja, ter tako ustvaril svež, pa vendar oster film. Je nežen in okruten, kakor je božajoče in obenem neizprosno življenje sàmo.
Pogledi, št. 19, 10. oktober 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
