Carax, Reygadas in bizarni konci
Nič ni tako, kot se zdi
Prvenstvo si glede tega gotovo delita filma Holy Motors (Divje limuzine) francoskega režiserja Leosa Caraxa in Post tenebras lux (Po temi, luč) Mehičana Carlosa Reygadasa. Prvi je, milo rečeno, absurdna črna komedija, ki se nameni v času, ko je virtualni svet postal podaljšano, celo nadomestno telo osamljenega posameznika, prevpraševati velika vprašanja o življenju, smrti in identiteti. To pa počne na precej izviren način: gledalca dobesedno v avtu pelje skozi 24 ur v življenju Monsieurja Oscarja (Denis Lavant), ki se zjutraj kot bogat poslovnež usede v desetmetrsko limuzino. Vsaj mislimo, da je bogat poslovnež. Kmalu zatem se namreč preobleče v obubožano starko, ki prosjači na cesti, zatem je kibernetični ljubimec, pa nekakšen hudič, ki na pokopališču ugrabi manekenko med snemanjem modnih fotografij, oče, ki je prišel na zabavo iskat svojo odraščajočo hči, pa morilec ... Med odisejado po Parizu se preoblači v limuzini, kjer mu njegova šoferka skrbno pripravlja materiale za naslednji »sestanek«. Dan zaključi kot mož in oče – gorilama, njegova šoferka pa odpelje avto v garažo, kamor se vračajo tudi številne druge limuzine. Ko se v garaži ugasnejo luči, svojih pet minut dočakajo še avtomobili: ti se namreč začno med seboj pogovarjati in pritoževati, češ da jih bodo kmalu umaknili iz prometa, saj jih ljudje, velike, kot so, ne kupujejo več ... A film, ki je v resnici še bolj bizaren, kot se bere njegova vsebina, ni le povsem prismuknjen, ampak prav toliko tudi zabaven in pogumen. Ne brez posledic – čeprav so ga domačini precej kritizirali, je pri publiki doživel nenavadno močan afirmativen sprejem.
Film Carlosa Reygadasa, režiserja leta 2007 v Cannesu prikazanega filma Tiha svetloba, pa je s koncem, na katerem si eden od protagonistov – tega pa res še nismo videli – z ramen dobesedno odtrga glavo, gotovo razočaranje. Še zlasti, ker ima že v impresivni otvoritveni sekvenci prihajajoče nevihte in noči v rokah vse adute, da bi bil na ravni Tihe svetlobe, vizualno sugestivne konstelacije o ljubezni in smrti znotraj skupnosti Monetov v južni Mehiki. Tudi tokrat svoje protagoniste postavi na mehiško podeželje, kjer živi urbana, dobro situirana družina z dvema majhnima otrokoma, potem pa se kot da posveča napetostim, ki postopoma načenjajo to idilo. A film zaradi številnih oseb in sekvenc, ki znotraj filma niso z ničemer utemeljene, hitro razpade kot hiša iz kart. No, z odtrgano glavo pa je canneske poročevalce spravil vsaj v pošten krohot.
Po odlični predstavi s filmom Overjena kopija, prvim filmom, ki ga je iranski režiser Abbas Kiarostami posnel zunaj svoje domovine, igralki Juliette Binoche pa je pred dvema letoma prinesel nagrado za najboljšo igralko, bo film Like Someone in Love (Kot bi bil zaljubljen) tudi oboževalce tega režiserja pustil malce zmedene. In tudi konec tega filma ima pri tem prste vmes.
Zgodba je postavljena v Tokio, kjer se v nenavaden »ljubezenski« (narekovaji so tu še kako potrebni) odnos zapleteta mlado dekle na poziv, sicer elitne sorte, in upokojeni profesor sociologije. A v tem filmu ni nič tako, kot se na prvi pogled zdi. Že na začetku Kiarostami spodmika gledalčeva pričakovanja s tem, ko mu pusti, da je opazovalec dogajanja v elitnem lokalu, ozvočenem z jazzom, in obenem poslušalec glasu ženske, ki je, medtem ko po telefonu svojemu očitno zelo ljubosumnemu fantu laže o tem, kje je, dolgo sploh ne vidimo. Gre za lepo in mlado Akiko, spremljevalko na poziv, za katero se izkaže, da je študentka sociologije. Njen zvodnik jo pošlje k upokojenemu profesorju, ki jo pričaka kot neroden pubertetnik, a tam se ne zgodi nič, saj Akiko, medtem ko se profesor pogovarja po telefonu, zaspi. Naslednje jutro jo odpelje na fakulteto, kjer ima izpit, tam pa jo pričaka ljubosumni in agresivni fant. Ne da bi zanikala ali potrdila, pristaneta Akiko in profesor na to, da ju ima fant za dedka in vnukinjo, kar je sicer precej blizu odnosu, ki sta ga v tem kratkem času razvila. Identiteta posameznika, njeno napačno razumevanje, nesporazumi in stvari, ki niso takšne, kot se zdijo, so sicer stalne teme Kiarostamijevih filmov. Tu poudarjeno prav s tem, da film poganja nesoglasje med tem, kaj gledamo, kaj slišimo in kaj se pravzaprav v resnici dogaja. In morda, z malo rezerve, je del tega tudi sam konec, ki gledalca pusti nepotešenega, saj mu ne najde smisla v tem, kar je videl pred njim. Film pa pusti tam, kjer se šele dobro zaplete.
Pred koncem festivala čakajo v vrsti še štirje tekmovalni filmi, med njimi je gotovo najbolj pričakovan film Davida Cronenberga Cosmopolis. Med favoriti za zlato palmo pa za zdaj vodita Michael Haneke z Ljubeznijo in Cristian Mungiu s filmom Daleč za griči.