Obtožujoči pogled vojaka
Prva svetovna vojna je bila po svoji gigantskosti in ubijalskosti dogodek, ki mu do takrat ni bilo podobnega. Kot da so se vanjo zlila in se v njej raztreščila vsa do tedaj nakopičena nasprotja med evropskimi in svetovnimi silami, kot da bi tista eksplozivna mineštra interesov, računov, rivalstev med vladajočimi elitami preprosto morala zavreti, ker si jih je to enostavno preveč želelo in ker večinski glas tistih, ki je sprva niso vzeli za svojo, ni našel načina, da bi prevpil vojaške bobne.
Z današnjega stališča se ta neizmerno pogubni spopad utegne zdeti primitiven, nesmiseln in vse prečloveški, a takšni so pogosto tudi odnosi med državami, mentalitetami, nazori nasploh, le da posledice k sreči niso vedno tako grozljive. Kadar se prerivajo močne države in kadar umirajo cesarstva, je pač pomendrane veliko trave, veliko neznanih vojakov, vse seveda v imenu zelo vzvišenih ali pa zelo pritlehnih ciljev.
Po uradnem prepričanju tako rekoč vseh vanjo vpletenih držav naj bi se prva svetovna klavnica končala v nekaj mesecih, torej najpozneje do božiča 1914, z njihovo zmago, seveda. A se je malo zavleklo in precej zapletlo. Ta »moderna«, z najnovejšimi tehnološkimi dosežki podprta vojna, naj bi bila hitra, saj naj se takšni moči orožja ne bi bilo mogoče upreti, a kaj, ko so dokaj podobnega imeli na obeh straneh in se je vse skupaj pogreznilo globoko v blato in skalovje strelskih jarkov in vsakršnih utrdb. Spopad je pomenil tudi premike ogromnega števila ljudi in eden od njih je bil neznani, verjetno češki vojak fotograf, skupaj s svojo enoto poslan na zahodno mejo takratne avstro-ogrske domovine, ki je potekala na zahodu našega narodnostnega ozemlja.
Prva svetovna vojna je bila namreč tudi velika priložnost za prisilna ali vsaj obvezna spoznavanja svoje in tujih domovin, za nabiranje vsakršnih vtisov. Fotografija takrat ni bila več v zgodnji fazi, uspešno se je že skobacala iz plenic in se že skoraj znebila mozoljev, a mlada je še vedno bila. Za prvo vojno, ki so jo fotografske kamere spremljale v sodobnem smislu, načelno velja španska državljanska, ki se je zgodila po odkritju lahkega, prenosnega fotoaparata, znamenite leice s 35-milimetrskim filmom. V času našega neznanega fotografa pa sta bili oprema in razvijalna tehnika še dokaj togi, zahtevali sta čas in priložnost, zato na večini posnetkov iz prve svetovne vojne vidimo dokaj tipične prizore, po eni strani posledice spopadov, po drugi različne postrojitve vojaških enot ali ovekovečene zasedbe zavzetih krajev, položajev.
Tematski nabor fotografij z razstave je precej širši, za to obdobje nevsakdanje bogat. Vidimo tako omenjene tipične prizore kot tudi drugačne, manj pogoste, bolj povezane z vsakdanjim življenjem takratnih vojakov. Očitno je bil avtor, vidimo ga na avtoportretnem posnetku na začetku razstave, zavzet fotograf in je svoje vtise beležil, kadar se je le ponudila priložnost, njegovo delo pa je, kot kaže, z razumevanjem sprejemal tudi poveljnik njegove enote, 47. pehotnega polka, podpolkovnik Rudolf Passy, čigar podobo odgovornega vodje, ki pešači na čelu svojih vojakov, kaže kar nekaj fotografij.
A še bolj od poveljujočih so neznanega fotografa zanimali njegovi tovariši, soborci, s katerimi si je delil zemljanke, barake, šotore, skupaj z njimi pral perilo, kuhal čaj, s spuščenimi hlačami sedel na drogu nad jarkom poljske latrine, kot skupinica soldatov z ene od manj pravovernih podob. Fotografije namreč kažejo tako uradne, tudi protokolarne dogodke, priložnosti, pomembne za vso enoto, kot čisto banalni vsakdan avstro-ogrskih vojakov, anonimnih Švejkov, Janezov, Hanzijev in ostalih. Vidimo na primer bodrilni obisk zadnjega avstrijskega cesarja, Slovanom v cesarstvu naklonjenega Karla I., naslednika med vojno preminulega Franca Jožefa, postroje slokih pešakov pred tolstimi vojaškimi odličniki, pa tudi dovolj sproščene, skoraj neposredne posnetke vojakov med kopanjem in ribarjenjem v jezeru, striženjem po modi polka ali pripravo lesa za kurjavo.
Seveda pa velika vojna ni bila moški piknik, razburljiv patriotski izlet, kot so svojemu prebivalstvu poskušale prikazati propagande vpletenih držav, zato so takšni prizori v manjšini. Precej več je trdega vsakdana, podob iz strelskih jarkov, s pohodov, vaj. Vidimo tehnično enoto med gradnjo mostov, leseno kočo vojaške bolnišnice z množico nosil, prislonjenih ob njo, »portrete« težkih topov, havbic, takrat tehnološko naprednih pošasti za sejanje smrti, oblikovanje razoranih »lunarnih pokrajin«, razbijanje skalovja, železnih, jeklenih zveri vojne, ki naj bi končale vse nadaljnje vojne … Njihove temačno slikovite upodobitve danes delujejo že skoraj kot metafore, ki ne kažejo le usode »zmagovite« oborožitve, obsojene, da bo že kmalu postala zgolj staro železo, ampak tudi anahronističnost mentalnih modelov, ki spočenjajo vedno nove morije in vedno nova orožja zanje. Podobno velja tudi za uspel posnetek z »zadnjim tehnološkim krikom«, vodikovim balonom s košaro, iz katere je opazovalec po telefonu usmerjal streljanje topništva, dokler ga niso sestrelili, seveda.
Avtor fotografij, na razstavi predstavljenih s povečavami različnih formatov, ni bil nevtralni opazovalec, saj je poznal in delil »čustvena stališča« upodobljenih vojakov. Delno kaže na to že »gasilska fotografija« sovražnikov, sotrpinov z nasprotne strani, italijanskih ujetnikov, še bolj pa božični prizor z zamišljenima, otožno hrepenečima častnikoma v zasilno okrašenem frontnem bivališču, s fotografijami ljubljenih žensk v ozadju ter ustekleničeno tolažbo pred njimi.
Med estetske vrhunce sodijo turobno poetične fotografije s prizori iz obstreljevanih mest, slikovite ruševine (tudi gradu Devin) in panoramski posnetki dolin, še posebej tisti z uničenim mostom čez Sočo. Redkost je prizor, ki naj bi prikazoval resnični pehotni napad, posebno pozornost pa je avtor posvetil upodabljanju obredov, maš za umrlimi tovariši, vojni rutini, ki se ji ni mogoče privaditi. S križev na fotografiranih vojaških pokopališčih lahko razberemo tudi kakšno slovensko zveneče ime, z obrazov zbranih vojakov presunjenost in žalobno zbranost. Pomenljiv, domala obtožujoč je pogled vojaka, ki iz skupine na enem od pogrebov zre v povsem drugo smer kot vsi ostali, naravnost v fotografskega pričevalca, prek katerega vzpostavlja stik z gledalcem, gleda s soške fronte naravnost v sedanjost.
Na razstavi ne zremo zgolj v stare fotografske dokumente – zbledele informacije o času, ko se je naša »bistra hči planin«, skupaj z Marno, Verdunom, Galipolijem …, vpisala na temni seznam vrhuncev svetovne morije, ko so možje veliko potovali, da bi se veliko klali –, saj so fotografije dovolj neposredne, da nam sugestivno približajo upodobljeno dobo in usode, o njih dovolj živo pričajo. Zasluga za to gre seveda veščemu in predanemu neznanemu fotografu in vojaku, ki morda, pod križem brez imena, počiva na katerem od vojaških pokopališč, posejanih po zahodu naše dežele.
Fotografije spremljajo informativni napisi, a njihove slovenske različice so videti, kot bi jih prevedli s tukajšnjimi kraji zgolj približno seznanjeni tujci (eden na primer govori o prečkanju »reke Idrije«). Naši organizatorji v razstavo očitno niso vložili prav veliko energije, zmogli so jo pospremiti le z odstavkom v majskem programu Ljubljanskega gradu, po več informacij pa nas brošura napoti kar na spletno stran praškega gradu …
Pogledi, št. 11, 25. maj 2011