Po malce medlem začetku že tudi prvi vrhunci
Od sladkorja do bridkosti
No, težko je sicer verjeti, da v preteklem letu niti ena režiserka na planetu ni posnela filma, vrednega, da se poteguje za zlato palmo. Pa spet: tako ali drugače politično korektne kvote najbrž vseeno ne bi smele postati maksima. Glede canneskega pomanjkanja režiserk tako ali tako ni več bojazni: umetniški direktor Thierry Fremaux te napake ne bo ponovil.
Letošnji festival je odprl film ameriškega režiserja Wesa Andersona Moonrise Kingdom (Kraljestvo mlade lune). Ne brez razloga. Ta sladka, skorajda animirano zdizajnirana komedija, postavljena v sredino šestdesetih let preteklega stoletja na mali otok Nove Anglije, je bila kar pravšnji začetek festivala, ki je seveda takoj za njo udaril z resnejšimi toni. Kot v večini Andersonovih filmov, ostaja tudi v Kraljestvu mlade lune osrednja tema disfunkcionalna družina. Tokrat iz nje prihajata osiroteli in asocialni prednajstniški Sam, ki preživlja počitnice na skavtskem taboru, in problematična Suzy, ki se dolgočasi v hiši svojih odtujenih staršev. Odločita se, da pobegneta. To požene v akcijo Samovega vodnika (Edward Norton), lokalnega policista (Bruce Willis) ter Suzyjine straše (Bill Murray in Frances McDormand). Andersonov problem sicer je, da ostane na pol poti: iz komedije skače v dramo, iz drame v cinizem, iz cinizma spet v sentimentalnost, to pa ga malce spodnese tudi pri globljem razvijanju odnosa med Samom in Suzy, po drugi strani pa mu zvezdniška zasedba preglasi posamezne like odraslih. A kakorkoli, film duhovitih detajlov in koloritno skonstruirane scenografije ni brez šarma. Še zlasti s prikazom tega, kako močno brbotajo čustva posameznikov, če le dvignemo tančico.
Ta tančica zleze z ramen tudi junakoma filma v Cannesu za film Prerok (2009) nagrajenega francoskega režiserja Jacquesa Audiarda De rouille et d'os (Rja in kost), narejenega po zbirki kratkih zgodb Craiga Davidsona. V tem filmu, ki je toliko film režiserja kot obeh protagonistov (malo znanega belgijskega igralca Matthiasa Schoenaertsa, ki utegne postati mednarodna zvezda, še zlasti pa že renomirane francoske igralke Marion Cotillard), gre za ljubezensko zgodbo med robustnim, skorajda nepismenim, prav nič ljubečim samohranilcem in bivšim boksarjem Alijem ter trenerko kitov, ki v nesreči izgubi nogi in sprva zavrača spopad s svojo fizično in psihično rehabilitacijo. Strogi pripovedni naturalizem, ki ima za kuliso francoski morsko-sončni jug, in kamera v roki dajeta temu filmu, ki ves čas in brez veliko besed diha za vrat s težavo prikritim emocijam obeh protagonistov – te kulminirajo šele na samem koncu, ko Ali skoraj izgubi sina –, presenetljivo mehkobo, pa čeprav je poln fizične in psihične agresije. Treba pa je tudi priznati, da film, ki je požel zelo visoke ocene, malce dolguje filmom belgijskih bratov Dardenne.
Predsednik letošnje žirije pa si je gotovo na vrh seznama že zapisal dva filma, ki vsaj za zdaj predstavljata vrh prikazanega. Prvega je posnel avstrijski režiser Ulrich Seidl, čigar prvenec Pasji dnevi je leta 2001 prejel veliko nagrado žirije v Benetkah, drugi, Uvoz / Izvoz, pa je bil leta 2007 prikazan v tekmovalnem Cannesu. Oba smo videli tudi pri nas. Tokrat se Seidl vrača s prvim delom trilogije Paradiž, podnaslovljenim Ljubezen. Paradiž nastopa tu kot obljuba permanentne sreče, pa tudi kot zlorabljen koncept seksualnega turizma. Protagonistke njegove trilogije so namreč ženske iste družine, ki hrepenijo po ljubezni in po moških, sposobnih ljubezni tudi do žensk, katerih lepota nikakor ni idealna ali ni več idealna. Ločeno se odpravijo na počitnice: ena kot spolna turistka, druga kot katoliška misijonarka in tretja kot udeleženka shujševalnega tabora. V prvem filmu spremljamo petdesetletno samohranilko najstniške hčere Tereso (v izjemni predstavi igralke Margarete Tiesel!), ki se odpravi na počitnice v deželo seksualnega turizma – Kenijo. Toliko kot je to zgodba o njenem neuspešnem iskanju prave ljubezni, saj se iz enega razočaranja podaja v drugo, gre za zgodbo o vrsti antagonizmov, kot so razmerje med starejšo žensko in mlajšim moškim, Evropo in Afriko, belo in temno poltjo …, predvsem pa je to zgodba o izkoriščanju in zlorabi, v kateri tisti, ki so izkoriščani, nimajo nobene druge možnosti, kot da tudi sami izkoristijo druge. Paradiž: Ljubezen je s svojim ritmom, naracijo in dialogi pravzaprav blizu dokumentarcu (to sicer ni čudno, saj je Seidl avtor številnih dokumentarnih filmov), a predvsem je humoren, bridek in delikaten film, z vrsto zgovornih in sugestivnih vizualnih premolkov.
Tudi film italijanskega režiserja Mattea Garroneja, ki je za svojo politično pogumno Gommoro o vsemogočni italijanski mafijski organizaciji Camorra leta 2008 iz Cannesa odnesel veliko nagrado žirije, film pa je slavil tudi na podelitvi evropskih filmskih nagrad, s premolki in nemim opazovanjem pove več kot z množico besed. S filmom Reality (Resničnost) se je tokrat, pogojno rečeno, odločil za komedijo. Pogojno zato, ker je zgodba o preprostem in ljubeči družini samih žensk zavezanem neapeljskem prodajalcu rib Lucianu, ki se prijavi na resničnostni šov Big Brother, toliko smešna, kot je obenem žalostno bridka. Tako kot Paradiž je tudi Resničnost film o posameznikovih upanjih in sanjah, a z bistveno razliko: če se protagonistka Seidlovega filma boleče zaveda, kako neresnične so njene ljubezenske afere s temnopoltimi fanti, željnimi denarja, pa se Luciano, čakajoč na odgovor, ali so ga sprejeli v oddajo, popolnoma odklopi od resničnosti in si ustvari paralelen, hermetično zaprt in izmišljen svet. Film se ne ukvarja s samim fenomenom resničnostnih šovov, njihovim zakulisjem in manipulacijami, ampak z Lucianovo preobrazbo, ki se začne z njegovim prepričanjem, da mu ljudje iz Big Brotherja sledijo, saj želijo izvedeti, kakšen je v resnici. To preobrazbo spremlja Garrone počasi in tako rekoč brez komentarja. Svojega protagonista ne smeši, ampak opazuje delikatno mejo, na kateri Luciano ne loči več sanj od resničnosti. Prav tematiziranje ravnotežja med resničnim in izmišljenim daje filmu pridih magičnega realizma, scensko postavljenega na star, majhen lokalni neapeljski trg, ki že sam po sebi deluje kot iztaknjen iz časa. In še delikatesa: glavni igralec, impresivni Aniello Arena, je začel svojo igralsko kariero v gledališki skupini zapora Volterra, v katerem še vedno prestaja kazen, vendar Garrone ni želel povedati, česa je bil obtožen. Resničnost je njegova prva filmska vloga, zaradi katere so mu dovolili dnevne izhode. Ekipi pa se danes zvečer ni smel pridružiti na rdeči preprogi.