Raznolika pot skozi skulpturo
Foto: Matevž Paternoster
29. 04. 2016
V časih vsesplošne prevlade mimobežnosti in naključnosti nad trajnejšim in sistematičnim je toliko lepše videti kulturne projekte, ki potekajo in se razvijajo na trdnih temeljih in v zastavljenem ritmu.Zdi se, da je eden takih ciklus predstavitev sodobnega kiparstva v Mestni galeriji Ljubljana, ki doživlja svojo tretjo etapo in postaja ena srednjeročnih stalnic tukajšnjega razstavnega prizorišča.
Po razstavah Pot skozi skulpturo (2012) in Raztezanje kiparskih struktur (2014) nosi aktualna razstava naslov Valovanje v skulpturi. Poimenovanja vseh so torej dokaj splošna in dovolj široka, da je mogoče v njihov okvir umestiti avtorje različnih generacij, umetniških nazorov, pristopov, poetik in še česa.
Če je bilo v prvo razstavno postavitev vključenih enajst ustvarjalcev, se je pozneje njihovo število ustalilo pri osmih izbrancih na razstavo, kar je predvsem posledica prostorskih danosti galerije.
Ob vseh treh etapah projekta je (bilo) namreč opaziti, da njegov snovalec, kustos Sarival Sosič, v sodelovanju z umetniki posebno pozornost posveča postavitvam in v tem kontekstu tudi iskanju plodnega ravnovesja med razstavnimi celotami in predstavitvami posameznih sodelujočih.
Postavitve, razporeditve, vrstni redi razstavnih prispevkov, kot tudi zagotavljanje relativne avtonomije posameznih sodelujočih, so skrbno premišljeni, kar je le ena od zunanjih manifestacij tega nadstandardno teoretsko podloženega projekta. Slednje je razvidno predvsem iz kustosovih dovolj obsežnih in poglobljenih besedil v katalogih.
Avtorji naj se prilagodijo konceptu
Po besedah Sarivala Sosiča je bila ta razstavna serija že v začetku zasnovana kot takšna, šlo je za zamisel o sistematičnem pripravljanju kiparskih razstav, ki bi prikazovala tovrstno tukajšnjo ustvarjalnost, ga aktivno spremljale in osvetljevale. Ob vsej že omenjeni raznolikosti predstavljenih avtorjev se zdi kustosu še posebej pomembno izbirati umetnike, ki delajo z različnimi materiali, katerih raznolika izraznost bogati in (so)definira postavitve.
Kustos sicer najprej zasnuje koncept posamezne razstave, potem pa izbere avtorje, za katere presodi, da se mu ali bi se mu lahko prilegali. Ne izbira zgolj takih, katerih dela je v zastavljeni vsebinski okvir mogoče umestiti kar takoj, na podlagi že ustvarjenih, ampak avtorje tudi vzpodbuja, da se zamišljenemu konceptu prilagodijo.
Večina del z aktualne razstave je bila tako ustvarjena prav zanjo, kar sicer ni izjema, saj dandanes mnoge kiparske postavitve (vsaj kadar gre za pomembnejše razstave) aktivno korespondirajo s prostorom.
Razstavni ciklus daje vtis odprte raziskave, opazno je oziranje po temah, ki so značilne za skulpturo danes, spraševanje o tem, kaj pravzaprav je sodobno kiparstvo, kam in kako se premikajo njegove meje, v kaj prehaja na njih.
Aktualna razstava odpira na primer vprašanja o razmerju med skulpturo in ambientom ter prežemanjih skulptur s sodobno tehnologijo. Ob vsej odprtosti do prilagodljivosti, prožnosti sodobne skulpture, pa ostaja stalnica ciklusa tudi prisotnost nakopičene zgodovinske izkušnje kiparstva, z vsem, kar ga je definiralo skozi čas in ga še danes.
Dela različni avtorjev
Tudi tokratno razstavo uvedejo dela starejšega kiparja, zavezanega tradicionalnejši izraznosti. Med rudimentalnost in asociativnost razpeta postavitev Draga Tršarja sooča valovanje potez na papirju z »vzvalovalostjo« trdnega materiala. Kontinuiteta postavitve, ki se nadaljuje s kovinskim tehnološkim očesom Jureta Fingušta, je predvsem formalna, saj gre pri slednjem v prvi vrsti za valovanje svetlobe in raziskovanje zaznavanja.
Dinamična instalacija Elene Fajt sledi drugačni logiki postavitve, je prehod, v katerem se sproži medsebojno učinkovanje med strukturo iz razpetih niti in las ter obiskovalcem, ki se mora ambientu fizično prilagajati, med hojo skozenj »valovati« s svojim telesom. Gledalec je, kot iniciator gibanja, aktivno udeležen tudi pri postavitvi Marka A. Kovačiča, ki je precej konkretno metaforična, saj izzveni kot komentar sodobnih globalnih razmer, boja za dominacijo.
Stopnišče galerije, ki je na teh razstavah uporabljeno kot specifični razstavni prostor, je tokrat pripadlo Tobiasu Putrihu. Ta je na njem razstavil nekaj kamnov in uokvirjenih tonskih vzorcev iz votline Potočka zijalka, s stopnjevanjem tonov ponazoril svetlobne razmere, ki so jim bili kamni tam izpostavljeni. Njegova »konceptualizacija kamnov« izzveni dokaj hermetično.
Ob delih naravi in prvinskosti zavezane Milene Braniselj smo soočeni z nevidnim, a dejanskim valovanjem, ki je v genezi osrednje predstavljene stvaritve, in variacijami del ob stenah, pri iz telesnosti in intimnosti izhajajoči Katji Oblak je valovanje zadobilo podobo plastenja, levitev. Med klasičnim kiparstvom v kamnu in interaktivnostjo se razteza zaključni razstavni prispevek Vita Rozmana, pri katerem je valovanje prisotno skoraj preveč dobesedno.
Kustos in umetniki so nam torej zopet pripravili raznoliko »pot skozi skulpturo«, njene različne manifestacije, raznorodne ambiente. Vsak prispevek na njej se zdi vreden vsaj kratkega postanka, nekateri tudi sproščenega prepuščanja ali globljega premisleka. Upajmo, da se bo projekt nadaljeval, nas soočil z novimi etapami kiparsko izraženih občutij, misli, iskanj.
Lepo bi bilo tudi, da bi se kmalu pojavil katalog aktualne postavitve (ti v Mestni galeriji pogosto zamudijo svojo razstavo) in da bi bile njegove platnice oblikovane manj brezdušno in sterilno od prejšnjih iz te serije. Vsebina, ki je notri, bi si to zaslužila.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
