Sen Rammsteinove n/moči
Foto: Leon Vidic
Rammstein. Dvorana Stožice, Ljubljana, 30. 4. 2013
16. 05. 2013
Sam Slavoj Žižek je nekoč, potem ko je tako kot na Laibach tudi na Rammstein obesil tisto znano o uprizoritvi simptomov, sugeriral, da treba v glasbi skupine Rammstein preprosto uživati. To smo na odlični koncertni izkušnji, kakršno so pripravili ob ponovnem obisku Ljubljane, brez dvoma počeli. Pa vendar se lahko vprašamo, kaj sploh pomeni ta in takšna izkušnja danes – simptom česa uživamo, ko uživamo njihovo glasbo? Z drugimi besedami: kaj pomeni nastop skupine Rammstein v Stožicah in kaj sploh pomeni skupina Rammstein za sodobno popularno glasbo in/ali kulturo?
O tem, da bodo Rammstein nastopili tako, kot so, nisem dvomil. Bend bazira na total(izira)nosti in strogo koreografiranem odrskem performansu. Prav zato je mnoštvo teles, med katerimi ni bilo malo tistih, ki so kazala znake eruditskega poznavalstva nemškega kolektiva, tisti dan vedelo, kaj hoče – in kaj bo dobilo. Niso pa tega vedeli organizatorji: ko sem po eni uri komolčenja na enem izmed dveh (!) vhodov le dobrih petnajst minut pred začetkom koncerta stopil v napol prazno dvorano, sem vedel, da bo precejšen del tistih, ki so za dogodek odšteli štirideset ali več evrov, uvodni del koncerta prebil pod milim nebom. Problem velikih koncertnih dogodkov v Sloveniji ni nikjer drugje kot v manku organizacije, ne pa majhnosti trga in ne vem še česa.
»Rammstein predstavljajo vrhunec popularnosti industrialne godbe – industrial metala, če smo natančni – glasbenih in zvočnih praks, skratka, ki imajo v polpretekli zgodovini popularnih muzik in kultur nemalo vpliva.«
Set, ki so ga Rammstein dobesedno odžgali v standardni uri in pol, ni presenečal. Bolj ali manj so ga sestavili iz singlov, pri tem upoštevali primerno reprezentacijo vseh šestih studijskih albumov, sam šov pa odprli in zaprli s singli z zadnjega. A kot koncertna izkušnja Rammstein ni le avditorna, temveč avdiovizualna, tudi oder ni le oder, temveč scena, nastop pa ni le nastop, marveč performans, katerega bistveni element ni nič drugega kakor ogenj. Rammstein so namreč ime povzeli po imenu vojaške baze Ramstein, kjer se je leta 1988 na t. i. air šovu zgodila nesreča, v katere ognju je umrlo sedemdeset ljudi. Ime kot ponovitev travme in ekscesa – toda travme in ekscesa česa? Pop spektakla. Rammstein kot ime spektakla, kot ime ekscesa in nasilja, ki ga proizvaja logika spektakla.
Če glasba naredi slišno ideologijo in če lahko glasba naredi slišno vez med glasbo in oblastjo, kot so to storili Laibach, ko so naredili slišen hrup totalitarnega sistema, kakšen hrup potemtakem proizvede Rammstein? Ni odveč reči, da Rammstein predstavljajo vrhunec popularnosti industrialne godbe – industrial metala, če smo natančni – glasbenih in zvočnih praks, skratka, ki imajo v polpretekli zgodovini popularnih muzik in kultur nemalo vpliva. Pravzaprav se industrial igra z ekscesom in užitkom v ekscesu, ki pritiče oblasti, ravno zato pa ta igra lahko sproži akt tistega, čemur rečemo upor. Kot da bi uprizarjali eksces v Bahtinovem pomenu karnevala, ki kot neke vrste heterotopičen prostor začasno razveljavi obstoječi red. Vprašanje pa je, ali ta užitek in eksces danes še pomenita politično izjavo – razveljavitev obstoječega reda? In če ne, kateri kulturni ali glasbeni izraz množične in popularne kulture, katere prostor definitivno predstavlja privilegirano mesto hegemonije v družbi, to še lahko počne?
Nikakor ne forma partizanskega pevskega zbora – in veliki dogodek partizanskega pevskega zbora je bil tisti, ki se je tri dni pred nastopom Rammstein dogodil v isti dvorani. Prostorski kontekst je vsekakor nezanemarljiv, sploh če gre za prostor, ki vase sprejme tako različne in med sabo izključujoče dogodke. Po drugi strani pa ima ravno to, da se v takšen prostor vnese alternativce sodobnega mainstream glasbenega miljeja, kakršni so Rammstein, emancipatoren učinek – pomislimo v tem smislu na vnos Novega rocka v Križanke leta 1981. Nastop Rammstein v Stožicah bi se naposled lahko zdel tudi kot simptom neke druge logike spektakla, ki pritiče domači politiki, pa tudi tisti logiki spektakla, ki tako v Ljubljani kot drugod nezadržno briše alternativne – heterotopične? – prostore, in to ne le tako, da jih privatizira, temveč da si jih po politični liniji podredi (ali eno in isto: izgradi). A s tem Rammstein kajpak nimajo nič.
S čim pa potemtakem kaj imajo – in da kar odgovorim na vprašanje, kakšen hrup torej proizvajajo že skoraj dvajset let? Natanko hrup spektakla, ki ga uprizorijo z lastnim spektaklom. Bolje rečeno, tisti hrup, ki ga poskuša sodobna spektakelska kultura utišati – in v tem so Rammstein še vedno dobri, še vedno hrupni.
Pogledi, let. 4, št. 9, 8. maj 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
