Igor Vidmar, publicist, aktivist in organizator koncertov
Levega žlahtnega populizma pa od nikoder
Če človek pri dvajsetih ni anarhist, pomeni, da nima srca, če pa je to še pri štiridesetih, pa nima pameti, je davno tega dejal Churchill. Bi lahko rekli, da je izostrena politična opredelitev stvar starosti?
To so klišeji. Mislim, da gre za povsem individualno razmerje med srcem in razumom, predvsem pa za elementarno družbeni etični čut. Zadnji šok: sto osemdeset tisoč naših sodržavljanov in državljank dobiva pomoč v hrani, pa tudi od Evropske unije! Poglejte Marka Breclja: on bo vedno teatralni anarhist, morda z leti še hujši.
Ali je vtis, da so pri nas družbeno angažirane predvsem starejše generacije, potem pravilen?
»Generacija« je še ena posplošitev. Res pa se danes mlajši najbrž raje angažirajo, če imajo od tega kako korist, če se lahko uveljavijo, omrežijo, ker jih v to sili sedanji družbeni red. Prav radoveden sem, kaj bo, denimo, z akcijo Očistimo Slovenijo, za katero se zdi, da bo kar uspešna, četudi je obenem tudi precej bizarna.
Bizarna?
Bodo smetišča očistili zato, da jih bodo potem lahko isti osumljenci ponovno zatrpali? Civilna družba je lahko učinkovita le, če jo podpre država; resno in dosledno. Z zakoni, inšpekcijami, s kaznimi, s kontrolo. In če civilna družba to zahteva. Sicer igra vlogo figovega lista in alibija za birokracijo.
A zlato obdobje civilne družbe so bila pri nas gotovo osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Prav civilna družba je premikala stvari, danes pa je nekako ni zares čutiti.
Ne verjamem preveč v zlate dobe. Osemdeseta so bila obdobje krize in kaotičnega razpadanja prejšnjega sistema, to tudi kaže, da že dolgo ni bil več totalitaren. Po Titovi smrti se je začela simbolna demontaža sistema, ki je zaradi ekonomske neučinkovitosti izgubljal moč in legitimnost in nadzor. Mimogrede, nisem prepričan, da je šlo za »naraven« razvoj, kajti premalo vemo o vlogi vpliva Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke oziroma »washingtonskega konsenza« na jugoslovansko krizo. Ta prazni prostor smo nekateri odkrili že v sedemdesetih in osvoboditev tega »ozemlja « je morda največja zasluga punka. Poznejša civilna družba je sicer delovala formalno v okviru starih struktur, kot je bila ZSMS. Današnji desničarji, tedaj pa po večini člani partije, bi rekli, da je bila pod kontrolo, vendar je bila bolj avtonomna kot strankarski del današnje civilne družbe a la Zbor za republiko. Punkerska in nato alternativna scena pa je bila tako ali tako več korakov pred družbenopolitično, po represiji naci-punk afere je nadaljeval Laibach z desakralizacijo Tita na Glasbenem bienalu v Zagrebu že leta 1983 in nato NSK s plakatno afero leta 1987, ki je dokončno simbolno sesula prejšnji režim na vsejugoslovanski ravni, lokalno pa se je to pokazalo na izjemno množičnih koncertih Pankrtov in Laibacha že decembra 1987.
Leta 1974 ste se udeležili zadnje novolevičarske poletne šole na Korčuli, ki naj bi jo Stane Dolanc najraje prepovedal, vaše provokativno sodelovanje pa naj bi zbudilo pozornost oblasti, beremo v vašem življenjepisu. Za kakšno novolevičarstvo in za kakšno provokacijo je šlo?
Korčulska poletna šola je bila filozofska šola kritičnega, ne-oblastnega marksizma, ki jo je organizirala revija Praxis. Tja so hodili vodilni frankfurtske šole, Herbert Marcuse, Jurgen Habermas, vsi najhujši marksistični filozofi tistega časa. Po študentskem gibanju leta 1968 in po udaru partije na liberalce je morala seveda tudi korčulska šola iti k vragu. Leta 1974 je bila izvedena zadnjič, jaz pa se nisem držal prepovedi udeležbe za člane partije, ki jo je sprejel vrh. Potem sem bil po regularnem postopku in več pogovorih z neko zelo civilno visoko tovarišico izključen.
V komentarju na Radiu Študent ste sredi sedemdesetih protestirali proti izobčenju Veljka Rusa, Vladimirja Arzenška, Tineta Hribarja in Janeza Jerovška s Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Zato so vas suspendirali. Kako sta izključitev iz partije in ta suspenz zaznamovala petindvajsetletnega upornika?
Šlo je za to, da sem prekršil prepoved kritičnega poročanja o tej čistki. Kakšna huda travma pa suspenzija ni bila. Takrat mi je bilo že jasno, da kake posebne kariere kot politolog ali novinar v tistem režimu ne bom naredil. Huje je bilo, da so me skupaj z Jašo Zlobcem, Nikolo Damjaničem in drugimi vrgli z Radia Študent, ki je bil takrat moj glavni vir dohodka, tako da je bilo potem nekaj let kar težko. Je pa zanimivo, da sem pozneje dobil redno službo na RTV, vendar ne kot novinar. Še prej sem honorarno delal na državnem sekretariatu za informiranje, brez problemov.
Svoje aktivistično delo ste nadaljevali v zapisih o imperializmu in protiimperializmu v stripu. Zakaj ravno v stripu?
Moje zanimanje za strip je zakrivil Kostja Gatnik, s katerim sva v Novi Gorici stanovala v istem bloku; bil je neformalni vodja mularije v poletnih igrah. Pri njem sem videl prve ameriške underground stripe, politično angažirane, radikalne v političnem, seksualnem in kulturnem smislu, pozneje sem jih tudi sam naročal iz Združenih držav, to že v začetku sedemdesetih ni bilo težko. Odkril sem strip kot možnost tako imenovane kontrakulture, in kot angažiran študent in sodelavec RŠ sem se našega stripa lotil kritično. V Jugoslaviji smo lahko normalno gledali Disneyjeve risanke in brali zahodne komercialne stripe, ki so jih izdajale državne založbe. Potem pa naletim v tujini na njihovo levičarsko marksistično kritiko. Prek nje sem spoznal, da ima levica na oblasti velike probleme z množično kulturo, da ne razume pomena in možnosti popularne kulture in se bolj nagiblje k elitizmu. Tudi frankfurtska šola – do jazza in avantgarde so še prišli, a nič dlje. Skratka, strip mi je pomenil možnost kulturne subverzije znotraj sivega, kulturno meščanskega socialističnega sistema. Tako sem o njem pisal za Mladino in sem bil v okviru Škuca založnik Magne Purge, ki je izšla spomladi leta 1977, malo prej sem v Mladini zagovarjal Buldožer, ki je imel težave s Pljuni istini u oči, potem pa so jeseni tega leta nastopili Pankrti. In sem zamenjal področje delovanja ...
… punk in Pankrti pa so neverjetno kmalu postali celo predmet filozofske obravnave. Z njimi sta se ukvarjala tako Slavoj Žižek kot Tine Hribar, zadnji je punku celo pripisal zasluge za nastanek Nove revije. So torej Pankrti, ki jim že vseh trideset let obstoja uspeva ohranjati podobo benda, ki je permanentno pred razpadom, res anticipirali slovensko pomlad in gradili širokopasovne povezave s poznejšo demokracijo ali pa je bila ta družbeno uporniška jasnovidnost Pankrtom pripisana za nazaj?
Glede na to, da je Žižek punku pripisal emancipatorno vsebino že leta 1980, najbrž ne gre za pripisovanje za nazaj. Pa še to: meni je teoretsko spodbudo za ukvarjanje s punkom dala že knjiga Jacquesa Attalija Hrup, esej o politični ekonomiji glasbe, ki sem jo v italijanščini bral leta 1978, v slovenskem prevodu je izšla 2008. Pankrti so se razšli leta 1987, vse drugo so le občasni come backi. Anticipirali pa so predvsem možnost osebne in kolektivne svobode in avtonomije, pa tudi samoorganizacije in kritike sistema – »tovar'ši, jest vam ne verjamem « itn. Sistem ni imel pojma, kaj narediti, in ko je punk postal množičen, je bil odgovor represija, ki pa je načela sam sistem.
Pankrti so gotovo sprožili spontano zlitje popularne kulture s širšim družbenim dogajanjem, v katerem je postala glasba, ne da bi se morda tega sploh zavedala, ventil za sproščanje družbenega nezadovoljstva. Koliko ima glasba danes še to moč –in če jo ima, sproščanje česa je denimo Atomik Harmonik? Ob odprtju razstave ob dvajsetletnici Odbora za varstvo človekovih pravic pred dvema letoma ste celo dejali, da imajo morda prav Atomik Harmonik in podobni nekaj možnosti, da načnejo dominantni moralni režim novokomponirane Slovenije.
Ventil za sproščanje ni najbolj pravična oznaka, raje bi rekel – sredstvo, medij za naredi-sam, nekonfekcijsko svobodno izražanje, ustvarjalno artikulacijo upora, nezadovoljstva. Danes je problem drugje: domnevno živimo v najboljšem od vseh možnih svetov, v liberalnem kapitalizmu. Njegova nekdanja konkurenca, socializem, naj bi bila dokončno kot da ad acta, zastarela. Svoboda kot svobodno uživanje v potrošništvu je tako rekoč zapovedana, revolucija je postala reklamna parola, čemu naj se upiramo? Sedanja kriza pa traja očitno še premalo in je premalo ostra, vsaj za večino, da bi se kaj premaknilo. Atomik Harmonik so nastali v časih, ko je bila zaradi pasivnosti »levoliberalne« oblasti kritična urbana kultura spet marginalizirana, kraljevati pa je začel medijski pop(TV) – trash in sterilen narodnjaški kič, ki je slabo kopiral Avsenike in murke, ki cveto, in ptičke, ki pojo, in doline zelene, kjer dragi bo drago za vedno ljubil, nikoli pozabil ne bo itn. A pri Avsenikih je bil tudi verz »v to dolino zeleno, s krvjo prepojeno«, torej moment realnosti, ki je z novokomponiranih kopij izginil. Atomik Harmonik pa so sproščeno uglasbili in s pevkami tudi utelesili »nezavedno« resnico narodno-zabavne glasbe: seks, mesenost, pogansko žurerstvo, in zato bi lahko bili moteči.
Najbrž gre za subjektiven občutek nekoga, ki je danes nekje na polovici štiridesetih, a z distanco treh generacij se zdi, da je bila subverzivno najmočnejša prav generacija, rojena v prvi polovici šestdesetih, znana kot druga punkovska generacija, denimo Lublanski psi, Kuzle in Šund, Indust-Bag, potem Otroci socializma, O!kult, nazadnje Laibach že kot hiperestetiziran in politiziran odvod, ki pa ni več nagovarjal mularije. Drži?
Mimo pionirskega preboja Pankrtov, ki je nadgradil hipijevsko-šumijevsko ironijo in posmeh, pač ne moremo. Odzivi tedanje »mularije« pa sploh niso bili enoznačno pozitivni, da o Tomažu Domicelju, Draganu Buliču in mladinskih dušebrižnikih ne govorimo. Pankrti, pa tudi jaz smo bili še vedno malce »kontaminirani«, kitarist in avtor glasbe Dule Žiberna je začel pri Buldožerju itn.
Druga punk generacija pa je že začela ab ovo, na čisto, njena subverzivnost je bila prav v njeni neobremenjenosti s preteklostjo in sinhronosti z dogajanjem v svetu. Laibach je nato pomenil izvirni ustvarjalni presežek, to mu je omogočilo preboj na mednarodni ravni. Publike ni nagovarjal na normalen rockovsko-punkovski, uporniški način, ampak na način konfrontacije, potujitve, najbrž tudi pod vplivom naci-punk afere. In tako je pevec dobil v Križankah v glavo steklenico. Konec leta 1987 v razprodani veliki dvorani Tivoli pa se je vsaj v sporočilu, če že ne v glasbi, prepoznaval že velik del mladine.
Punku gre v slovenski kulturi gotovo tudi mesto enega glavnih sprožilcev desakralizacije dojemanja kulture in umetnosti ter tako zaganjalca močne subkulture. Ta subkultura pa je –to je najbrž kar njena naravna lastnost –prinesla zelo etablirane učinke. Kam je šel njen naboj? Žižek je odgovoril, da »v hard-core žurnalizem Mladine in RŠ«. Po drugi strani se je »visoka«, institucionalna, »režimska« kultura obdržala s svojim sistemskim financiranjem in ne nazadnje z realnim občinstvom, a enako se je »podržavila« tudi neinstitucionalna kultura –subkulture pa ni?
Mislim, da so bile za odnos do dominantne, »resne« kulture bistvene samozavest in avtonomija, pa seveda drža »ko vas j… šminkeri «, s kulturniki vred. Znotraj popularne glasbe pa je bil punk inovator in modernizator, tudi jezikoven. Besedila so bil smiselna in v slovenščini, to so potem nekateri državno financirani »levičarji« označili za domačijsko. Sploh pa je bil izraz punk že kmalu preozek, kajti začetni veliki pok se je razpršil tudi v vrhunski alterpop Videosexa, pa v dark in emb elektroniko Borghesie, nato v hardcore itn. Pomemben je bil tudi za medije in za vizualne umetnosti – od Radia Študent do novomedijskih inovatorjev – Aina Šmit, Marina Gržinić, FV produkcija itn. Pa tudi za literaturo – iz punka so poleg mnogih dobrih besedil izšli tudi pesniki – Bojan Traven/Peter Mlakar, Brane Bitenc in Esad Babačić, Lela B. Njatin … Izraz subkultura je preveč sociologističen in pomeni tudi instantno komercializacijo. Namesto tega in tudi namesto alternativne kulture bi raje uporabljal izraz alternativna ustvarjalnost, na sledi Badioujevega ločevanja umetnosti kot ustvarjanja in kulture kot potrošnje.
Žižek pa nima prav – ta naboj ni šel samo v »hard-core žurnalizem« – to se mi zdi bolj odmev njegovega prezira do literature, ki ga je razvil v tedanjih bojih »teorije« za dotacije revije Problemi. Tudi vest o podržavljenju neinstitucionalne kulture je, kar zadeva glasbo, hudo prezgodnja. Alternativna ustvarjalnost je še kako živa v množici bendov, v neodvisnih založbah, pa tudi v klubih, ki sicer dobivajo nekaj državnega denarja, a so večinoma na prepihu »svobodnega « trga.
Gregor Tomc, sicer univerzitetni profesor in mestni svetnik na listi Zorana Jankovića, trdi, da imamo kulturno politiko, v kateri imajo višji sloji pravico do subvencioniranega dostopa do muzejske kulture, vsi drugi pa imajo pravico, da jim takšen dostop financirajo. Se strinjate z njim?
To preprosto empirično ne drži, kot ideološki »dispozitiv«, strategija napada na okostenelo kulturno politiko pa je, kot se je že izkazalo, kontraproduktiven. Prvič, tisto, čemur on pravi povprek muzejska kultura, je še kar živo in tudi ustvarjalno, in je konec koncev tudi dediščina vsega človeštva in vsega naroda – zakaj bi bila dosegljiva samo eliti? Sploh če se zavzemamo za demokratizacijo dostopa do umetnosti. Resna glasba je še kako popularna, pa ne le med elito; če bi obveljala Tomčeva in bi »muzejski « kulturi odvzeli subvencije, bi si je mnogi »navadni« ljubitelji ne mogli privoščiti. Provokacija za Tomca: ali bosta dvorana in stadion v Stožicah primerna za opero, kot je to drugje? Ali ni to čisti »tržni«, liberalni elitizem: visoko kulturo tistim, ki si jo lahko plačajo, preostalim pa popkulturo – le da bi Grega to naredil za dominantno? Sam pa verjamem, da je prav napetost med »visoko « in »popularno« kulturo lahko produktivna. Prava rešitev je večja izenačenost denarne podpore vsem oblikam umetnosti.
Ustavimo se tu za hip pri razlogih za odpovedan koncert Madonne avgusta lani. Po Tomčevem mnenju ne drži vaša teza, da smo po lokalni specifiki bolj naklonjeni metalno-rockovski suburbani kulturi kot popu, ampak so krivci za odpoved ljudje, ki vodijo kulturno politiko, ti pa naj bi 25 tisoč fenov, ki so kupili vstopnice za koncert, obravnavali kot manjvredne, neenakopravne kulturne potrošnike.
Tomc me je rahlo »narobe razumel«: za odpoved Madonne nisem krivil lokalne metalske specifike – tudi Metallico je obiskalo »samo« 20 tisoč ljudi, a je koncert bil, ker je bila njihova cena primerna zmogljivosti trga! Za odpoved Madonne pa je bila kriva zgrešena presoja organizatorja, ki je precenil interes slovenskih potrošnikov. Petindvajset tisoč prodanih vstopnic pa sploh ni malo, to je bil največji interes za tujega izvajalca pri nas, z izjemo družinskih Kelly Family. Vendar jih je Madonna rabila kar 50 tisoč! Tudi izbor časa je bil zgrešen. Koncert U2 v Zagrebu je istočasno obiskalo 13 tisoč Slovencev! Po Tomčevo naj bi torej neumnost (tujega) organizatorja popravil naš javni denar, in to za kar poldrugi milijon evrov. Takšna državna intervencija bi bila absoluten svetovni unikum. Tudi za Pavarottija v Cankarjevem domu ni dosti prispevala država, ampak sponzorji in visoka vstopnina.
Koliko se v slovenskih medijih sploh pojavlja kritičen, urbanokulturni odnos do proizvodov glasbene industrije?
Minimalno, še največ v tisku, v elektronskih medijih pa skoraj nič, razen Tranzistorja v mladinskem programa TV SLO. Za to je poleg malomeščanske in suburbane kulture naše levoliberalne elite odgovorna tudi divja privatizacija elektronskih medijev v devetdesetih letih, ko so bile na netransparenten in komercialen način razprodane nacionalne RTV frekvence, hkrati ob ohlapni medijski zakonodaji, nadzornih mehanizmov pa sploh ni bilo! Vse v zasebno korist povezanih posameznikov, pa z veliko škodo za javni interes, od prevlade komercialne televizije s poplavo cenenega uvoza od Esmeralde prek Rebeld do raznih licenc in resničnostnih šovov, da o revolver televiziji a la Svet na Kanalu A ne govorimo.
Na zasebnih radijskih postajah se je zgodilo programsko osiromašenje na Top 10 komercialo in glasbeno enoumje. Na številnih izmed osemdesetih postaj je »glasna glasba «, torej rock, metal, punk, celo prepovedana! Prišlo je tudi do sumljive, najbrž koruptne koncentracije zasebnega lastništva. Na drugi strani pa se je nacionalna televizija odzvala s posnemanjem komercialne, urbana glasba je imela svojih pet minut z Videospotnicami, zapoznelim drobcem MTV, ki pa je hitro izginil. Z radiem je bilo na srečo delno drugače.
»Smo srednji otroci zgodovine, brez velike vojne in depresije. Naše največje bitke so duševne, saj nas je vzgojila televizija z mislijo, da bomo nekega dne vsi milijonarji in filmske zvezde. Ker ne bomo, se tega počasi privajamo in postajamo zelo jezni.« –Te besede izreče Brad Pitt alias Tyler Durden v enem kultnih filmov konca devetdesetih Klub golih pesti Davida Fincherja. A kje je zdaj ta jeza?
Ah, konec devetdesetih … zlati časi, nikjer nobene apokalipse 9/11, nobene gospodarske krize, nikjer poka borznega balona. Kot da je junak romana in Fincherjevega filma jezen prav na to, da ni nikjer nobene depresije in vojne. In ker ni pazil, kaj si želi, se je to kmalu uresničilo. Je postal mirovnik? Seveda ne – postal je Ahil iz Troje, postal je Leonidas iz 300, postal je Tarantinova Neslavna baraba, ni se več pustil pretepati, prijavil se je v vojsko in šel v napad na Afganistan in Irak! Tam je končala njegova jeza. No, ni se še končala, na vrsti je Iran.
Metelkova ima več kot petnajst let. Namesto mladih ustvarjalcev, ste nekje dejali, ki bi drli tja, imamo mlade potrošnike, ki gledajo Big Brotherja in Rebelde. Lahko dodamo še Kmetijo in po novem Slovenija ima talent.
Naj se popravim: na Metelkovi je slišati dosti mladih ustvarjalcev, če je publika tam ustvarjalna, je že drugo vprašanje, vsekakor pa ne gleda BB in RBD. To dela najbrž bolj mlajša in predmestna pa malomestna publika. Za to pa so zaslužne poleg jalovosti javne televizije predvsem pop televizije, ki neusmiljeno zasipajo potrošnike z »brezplačno « globalno trashkulturo, nazadnje z največjim spektaklom vseh časov – z vajami za oddajo Slovenija ima talent v Slovenskem narodnem gledališču!
To ni nič drugega kot eksploatacija novodobnega narcizma negotovega posameznika, njegove obsedenosti s samopromocijo in petnajstminutno televizijsko slavo, pa seveda voyeursko (škodo)željnostjo publike – »hej, poglejte te luzerje«. In v »strokovni « žiriji sedi glavni menedžer pop televizije za kupovanje licenčnih formatov gospod Čakarmiš in se licemerno zmrduje nad groznimi »talenti«, ki jih je vsaj posredno sam izbral točno zato, ker so smešni in grozni in ker naj bi zagotavljali gledanost. Bljak.
Pred volitvami 2004 ste zagovarjali tezo, da je treba mlade spraviti na volitve s pop in rock koncerti. Bi bilo to dovolj?
Če sem to tezo res zagovarjal, jo umikam. Druženje popularne glasbe in politike je čisti zakon iz koristi. Pa tudi če gre za dobrodelnost a la Live Aid in podobno, je za glasbenike predvsem samopromocija, za politike pa koketiranje z mladino, rezultat pa je koruptiven za oboje, no, za zadnje le dodatno koruptiven. So tudi iskrene izjeme, denimo protivojno gibanje.
Kaj je danes dejavno državljanstvo?
Nekaj, česar je malo, se ne spodbuja, ni zaželeno. To je več kot udeležba na volitvah, je javna zavzetost za javne zadeve nekoč tudi delovanje v strankah, a te so že skoraj povsem »elitne«, kadrovske. Pomemben je tudi refleks nezaupanja v oblast, v informacije. Pa tudi boj za preživetje jemlje energijo za kaj drugega. Levega žlahtnega populizma pa od nikoder.
Koliko digitalizacija sveta, ki je socialno življenje prestavila na omrežja v svetovni splet in v mobilnike, vpliva na družbeno ozaveščenost?
Mislim, da je za oceno še prezgodaj. Digitalizacija po eni strani dela informacije, znanost, umetnost bolj dostopne, po drugi strani pa dela svet bolj ploščat, enodimenzionalen, z glasbo vred. Splet je vsekakor fantastičen vir informacij, je pa tudi vir dezinformacij in platforma za anonimno neciviliziranost, sovražni govor. Socialna omrežja se mi zdijo že skoraj kot videoigrice, test hitrosti in spretnosti, pa še poligon za narcizem in egotripanje. Posebej anonimnost postov in blogov je zelo škodljiva za javno sceno. Če parafraziram enega prvih kritikov spleta Leeja Siegla: splet je dal besedo sleherniku. S tem je ustvaril totalno kakofonijo, informacijsko in mnenjsko preobremenitev. V tem kaosu pa pridejo najbolj do veljave tisti najbolj glasni, brutalni in brez predsodkov – Bojan Požar je lokalni primerek te vrste. In konec koncev vsa ta virtualna, spletna demokracija le odraža iste delitve in razmerja moči, ki vladajo v realnem svetu; vemo pa, kdo tam vlada.
Na volitvah leta 1990 ste sodelovali na listi ZSMS-LS. Osemnajst let pozneje ste se udeležili predvolilne konvencije stranke Zares, v medijih pa beremo, da ste član tako imenovanega Golobičevega omizja, za katerim sedijo še Vlado Miheljak, Franco Juri, Nikola Damjanić, Mile Šetinc ... Mreža?
Moja udeležba na prvih volitvah je bila simbolna, in bil sem v zelo dobri družbi. Glede omizja pa – kaj še, to zelo občasno omizje je kvečjemu mreža »najboljših sovražnikov«, če si sposodim izraz Miheljaka, kjer se komaj kdo s kom strinja.
Spremeniti vse ... da se nič ne bi spremenilo? je bil naslov vašega komentarja na spletnem časopisu razgledi.net ob izvolitvi Baracka Obame. Bili ste eden redkih pri nas, ki je do Obame ohranjal skeptično distanco, polemizirali ste tudi z Žižkom, ki je ob Obamovi izvolitvi pisal o »univerzalnem momentu svobode«. Kaj danes opredeljuje pojem svobode?
Spremeniti vse, da se nič ne bi spremenilo, je tudi povzetek »geopardove strategije«, ki jo po Immanuelu Wallersteinu uporabi vladajoči razred v času krize. Glede Obame, ki tej strategiji povsem ustreza, sem imel nekaj dni po volitvah že prav, Žižek je svoje navdušenje kasneje spremenil. Prav smešno pa je, kako celo naši komentatorji hvalijo Obamovo reformo zdravstva. Pa saj to ima zahodna Evropa že petdeset let, da o »komunizmu« ne govorimo! Kot da hočejo s tem legitimirati naše nazadovanje, privatizacijo zdravstva.
O pojmu svobode ne bi, ker nisem filozof. Prakso svobode pa zame opredeljuje in omogoča avtonomija, pa tudi odgovornost. Ne le miselna, tudi praktična, in seveda izkušnja svobode, odpora ali upora zoper »duha časa«, vladajoče ideje, »sistem«. Torej malo Rose Luxemburg: »svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače«, pa malo Lenina-Stalina-Žižka: »zaupanje je dobro, kontrola je boljša«. Morda zveni old skul in retro, a moderni cinizem in drža »vse me zanima, nič me ne briga« sta absolutno del problema tega časa.
Kot mladi novinar ste skupaj z Gorazdom Suhadolnikom in Petrom Mlakarjem v začetku osemdesetih raziskovali povojne poboje in na RŠ predvajali intervju z žrtvijo dachavskih procesov, celo reportažo z domobranskega grobišča v Crngrobu. Trideset let pozneje to poglavje polpretekle zgodovine še vedno nima ustreznega epiloga, ampak je vedno znova generator ideološkega razcepa, s katerim slovenska politika, pa naj gre za njeno levico ali desnico, monopolizira polje političnega.
Vprašanje je, kaj bi bil ustrezen epilog. Zame je bila s Kocbekovim razkritjem in novinarsko izkušnjo s pričami stvar načeloma jasna, in storil sem tisto, kar sem osebno tedaj mogel. Mislil sem, da je nato s spravno slovesnostjo v Rogu leta 1990 to mračno, a zgodovinsko razložljivo poglavje tudi simbolno priznano in urejeno na nacionalni ravni. Kar zadeva zakonsko in spomeniško nadaljevanje, sta Spomenka in Tine Hribar povedala večino tega, kar je bilo treba reči. Politična dejanja temu niso takoj sledila, zdaj se mi zdi, da je tudi to ad acta. Ampak del politike in medijev, predvsem nacionalna televizija, poboje vedno znova oživlja in politizira. Mrtve moramo spoštovati, jih pokopati, identificirati, opraviti preiskovalne in sodne postopke, ne pa izkoriščati za medijske predstave travm in grozot z očitnim političnim namenom nabijanja občutka krivde »naslednikom«. Mimogrede, ob izidu zadnje knjige o Kocbeku je avtor celo primerjal Srebrenico in naše povojne poboje. To je neprimerljivo in nekorektna politikantska aktualizacija.
Pa vendar: medvojno revolucionarno nasilje in povojni poboji so formativni akt povojne oblasti, tako pa je zamajana tudi njena legitimnost. Zakaj se je slovenski levici s tem tako težko spoprijeti?
Medvojno nasilje ni enako kot povojni poboji. Z osamosvojitvijo od Jugoslavije in z omenjenimi spravnimi dejanji in besedami se je država dokaj jasno opredelila. Nihče na levici več ne zanika, da je šlo za zločin. Mislim pa, da grejo danes levici, pa tudi vsem, ki smo imeli starše v partizanih, na živce posploševanje in politikantsko oživljanje mrtvih in vsiljevanje večne kolektivne krivde, da o reviziji zgodovine ne govorim. Ta ni le nedržavotvorna, ampak direktno škodljiva. Če bi obveljala resnica Nove slovenske zaveze, bi bilo danes še več Slovencev pod Italijo, z mojo družino vred. Po slovesnosti v Rogu in potem, ko je bil šest let državni tožilec član Nove slovenske zaveze in bivši domobranec Anton Drobnič, ki bi lahko preganjal krivce, je manipulacija še toliko bolj jasna.
Imenujejo vas ideolog punka. To oznako imate bržkone za medijski kliše. In če bi vas skupaj z njim želeli nagraditi z viktorjem za življenjsko delo, bi ga sprejeli?
Ta oznaka je seveda kliše, delno je bila točna v letih od 1978 do 1985, in to največ za mojo oddajo Rock Fronta na Radiu Študent, kjer sem teden za tednom s punk skladbami in komentarji ustvarjal nekakšno »ideologijo «, punkovsko interpretacijo prirode in družbe, politike, kulture … Viktorja pa ne bi sprejel, pa tudi ni prav nobene nevarnosti, da bi ga dobil.
Pogledi, 7. aprila 2010