Slovenska medijska slika
Naša republika in naš tisk
26. 04. 2012
Leta 1975 je Václav Havel – njegove drame so takrat uprizarjali na svetovnih odrih, doma pa so ga konec sedemdesetih pospravili v zapor – pisal Gustávu Husáku, vodji komunistične partije in novemu češkoslovaškemu predsedniku. V pismu je »umiritev razmer« oziroma »normalizacijo«, ki jo je imela oblast za svoj veliki dosežek, potem ko so sedem let pred tem sovjetski tanki nasilno zatrli poskus politične liberalizacije, znane kot praška pomlad, imenoval »mrtva inercija«. Plastično jo je opisal kot krsto, pod pokrovom katere gnije dežela. Gre za razmere, ki v ljudeh sistematično spodbujajo in potencirajo najslabše – egoizem, hinavstvo, ravnodušnost, strahopetnost, strah, resignacijo in željo, da bi se izognili kakršnikoli odgovornosti, je zapisal partijskemu šefu.
Tri leta pozneje in leto preden so ga zaprli (tudi zaradi soavtorstva manifesta človekovih pravic Listina 77) je Havel napisal zbirko esejev Moč brezmočnih. V tej sloviti knjižici (v slovenskem prevodu je izšla 1994 pod naslovom Živeti v resnici) je – včasih ob pomoči rahle ironije – vztrajanje posameznika in družbe v laži in njuno strahopetnost prikazal kot glavna vzroka, ki omogočata, da se komunistični oblastniki lahko tako trdno in dolgo držijo na oblasti. Ne gre za to, je zapisal Havel, da bi moral človek sprejeti laž, da bi živel v laži. Torej, da bi moral dejansko verjeti najrazličnejšim mistifikacijam vladajoče ideologije. Dovolj je, da sprejme življenje z lažjo. Kajti natanko s tem potrjuje, izpolnjuje in gradi sistem sam. In tudi sam postane ta sistem.
In kakšno zvezo ima vse to z letom 2012, še zlasti, ker že dobri dve desetletji ne živimo več v sistemu, ki ga je generirala in ohranjala pri življenju prav neprestana laž? Življenje v takšni laži je bilo sicer marsikdaj smešno, a na ravni realnih družbenih razmerij to pač ni bila komedija – navsezadnje je bil tisti, ki se ni bil pripravljen udeleževati samoupravnih ritualov in govoriti besed, ki nič ne pomenijo, hitro spravljen na varno. Pa vendar se zdi, da tudi danes ne živimo v družbi, ki bi jo namesto sebičnosti poganjala solidarnost, namesto hinavščine odkritost, namesto ravnodušnosti zavzetost, namesto strahopetnosti pogum, namesto resignacije upanje, namesto izogibanja odgovornosti prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja in, seveda, namesto laži vztrajanje v resnici. Torej vse tisto, kar naj bi bilo v človeku najboljšega.
Če je Havel »socializem s človeškim obrazom« obdolžil prav spodbujanja najslabšega v človeku – in, seveda, Havel je poudarjal, da »smo sistem mi vsi« –, kaj smo potem v zadnjih dveh desetletjih, ko smo poskušali odrasti kot zrela in odprta demokratična družba, naredili tako prav, da je zdaj vse narobe? In da je tisto, kar se nam je očitno najbolj in temeljno spodmaknilo, prav primarni človekov občutek za to, kaj je prav in kaj narobe? Da smo torej postali družba, ki bolj ali manj ravnodušno pristaja na poljubno število meril oziroma na različne vatle, ki sicer merijo enake ali vsaj zelo podobne oziroma primerljive reči, a jih – glede na te ali one interese – vedno izmeri drugače. Pa naj gre za ponarejena spričevala, sodelovanje z Udbo, sindikalistično demagogijo, levi ali desni populizem, oblastno aroganco, odnos do polpretekle zgodovine, za prvo- in drugorazredne teme, vrednotenje sovražnega govora, pojmovanje svobode itn. Vse to namreč kaže, da danes živimo v družbi, ki boleha za simptomi nedemokratičnih družb, torej tistih, v katerih se je politični razred nevarno emancipiral od resničnosti. V Sloveniji mu seveda ne bi moglo uspeti, če k tej emancipaciji ne bi pritegnil tudi pomembnega dela ekonomske in medijske elite. Prav ta »nepričakovana«, a slovensko tranzicijo določujoča politično-kapitalska-medijska simbioza je gotovo eden glavnih vzrokov danes dezorientirane in točno na polovico razdeljene Slovenije, ki je postala država brez odgovorov na temeljna vprašanja.
Posebno poglavje v tej zgodbi so seveda prav mediji. Ne vsi, ne ves čas enako zagnano – a vseskozi z zadostno večino, ki omogoča medijsko reproduciranje obstoječega. Mediji bi pač, skupaj s civilno družbo oziroma z njenimi novodobnimi ostanki, morali predstavljati enega najmočnejših korektivov vsakokratni »naravni« želji oblasti po ozko interesni razlagi resničnosti in takšne poskuse odločno in vedno znova vračati nazaj na realna tla.
»Dandanašnja slovenska medijska slika je tako daleč od normalnosti, kot ni bila še nikoli od osamosvojitve naprej.«
A slovenski mediji, ki so bili pomemben akter demokratizacije in osamosvojitve, so se po prelomnih letih osupljivo hitro ponovno uskladili z žargonom pravšnjosti: žargon pravšnjosti pa je v večini domačih medijev žargon t. i. politične levice. Torej tiste levice, ki je zelo kmalu po osamosvojitvi in vzpostavitvi parlamentarne demokracije, ne da bi razmislila o polomu svoje revolucionarne izkušnje 20. stoletja in ne da bi se za ta polom kakorkoli – pa čeprav le simbolno – spokorila, ponovno zasedla mesto »vodilne družbene sile«. A priori vrednejše, naprednejše, intelektualno superiornejše in zato družbeno sprejemljivejše od t. i. politične desnice. Posledice tega se danes kažejo kot večinsko medijsko prezentiranje slovenskega (samooklicanega) levega političnega pola kot edine relevantne družbene sile. Desnega pa kot njenega nazadnjaškega, klerikalnega, nestrpnega, nemalokrat kar fašistoidnega antipoda, ves čas pripravljenega na kolaboracijo s silami desnega zla v boju proti levi svetlobi. Samo v tako nezrelem, druge izključujočem političnem okolju, ki je obenem tudi okolje sovražno obarvanega javnega govora proti tistim, ki mislijo drugače (pa naj gre za govor »levice« ali »desnice«), je seveda mogoče posamezne politične opcije, osebnosti in ideje, ki nimajo niti najmanjšega skupnega imenovalca z dejanskimi vrednotami demokratične levice ali pa nimajo ničesar skupnega z vrednotami demokratične desnice, razglašati za nekaj čisto drugega, kar so v resnici.
Tudi zato bi bil še kako pomemben odgovor na naslednje vprašanje: kako to, da se ob večjemu delu medijev, ki so v svojem razumevanju, razlaganju in komentiranju resničnosti popolnoma predvidljivi, ki so se tudi sami emancipirali od resničnosti in demonizirajo vse, kar je le za odtenek »desno« od »levega«, v dvajsetih letih niso vzpostavili mediji, ki bi jih namesto »žargona pravšnjosti« in skladnosti s »spontano ideologijo« poganjal »žargon normalnosti« in avtonomna, distancirano kritična ter kolikor je pač mogoče nepristranska drža? Zakaj smo namesto modernih, »ideološko« urbanih medijev, z redkimi izjemami (pri)dobili le še t. i. desne medije, ki so v razumevanju resničnosti tudi sami predvidljivi in od nje zato »odtujeni« ter prav tako demonizirajo vse, kar je za odtenek »levo« od »desnega« itn. Ob tem je mogoče zagovarjati tudi tezo, da je dandanašnja slovenska medijska slika tako daleč od normalnosti, kot ni bila še nikoli od osamosvojitve naprej – in to v času, ki zaradi svoje resnosti in dramatičnih zaostrovanj družbenih antagonizmov zahteva umirjen, trezen in konstruktiven medijski refleks.
Najglasnejši medijski diskurz je danes, naj mi bo oproščeno, diskurz histerikov in histeričark. Povedano malce robato: kopica levih »političnih analitikov« se je iz pogumnih mladinskih kritikov slovenske in jugoslovanske družbe osemdesetih let 20. stoletja spremenila v konservativne zagovornike svoje nekdanje mladosti, dotok kritične krvi v utrujene glave zagotavljata vsaj Janša in Cerkev, ko zmanjka tovrstnih aktualij, pa angažma v zvezi s pokristjanjevanjem Slovanov, srednjeveško inkvizicijo, sežiganjem čarovnic in, denimo, (po)osamosvojitveno »trgovino z orožjem«. Odgovor desnega žurnalizma pa je precej komplementaren takšnemu stanju stvari. V zadnjem času to velja zlasti za neokusno, maliciozno in z elementarnimi dejstvi skregano reportersko »analiziranje« nekaterih slovenskih pisateljev in intelektualcev – in hkrati cenzuriranje tistih, ki mislijo drugače kot najglasnejši protikomunistični »politični analitik« (kak teoretik zarote bi dodal, da gre v njegovem pisanju za prefrigano udbovsko operacijo, kako povzročiti zmedo na že tako ali tako dezorientirani desnici).
To pa pomeni, da danes za kolikor toliko objektiven razgled nad dogajanjem v slovenski družbi velikokrat ne zadošča več niti sinhrono branje »enih« in »drugih«. Pokaže pa to branje neko temeljno nelagodje slovenskih medijev, kadar se je treba opredeljevati do pomembnih družbenih tem, saj se večina medijev, z redkimi izjemami, pri nas še kar naprej opredeljuje izrazito politično, ne v službi javnosti, temveč v smislu ideološkega aparata za stike z javnostjo. Primer nedavno razkritega sodelovanja z Udbo bivšega odgovornega urednika Dela in današnjega poslanca državnega zbora na eni strani in stavka javnega sektorja na drugi sta bila samo zadnja večja primera takšnega opredeljevanja in slepomišenja. Oba primera sta med sabo seveda neprimerljiva, tisto, kar je pomenljivo, pa je to, kako različno in hkrati – na strukturni ravni – kako podobno so se do obojega opredeljevale medijske službe za proizvodnjo svoje javnosti. Da so zadaj različni interesi, je bilo jasno kot beli dan, da se s temi interesi in njihovimi aktualnimi medijskimi povezavami ne ukvarja skorajda nihče izmed številnih profesorjev in študentov, denimo, fakultete za družbene vede, pa meče črno senco tudi na stanje slovenskega družboslovja, ki je sicer tako polno ust o pomenu in uporabnosti svojih raziskav za družbeno refleksijo in kritiko.
No, nekaj zmernega optimizma nam vseeno še ostane. Vsaj ob tem, da tisti študent, ki poleg Havlove izvrstne esejistične analize delovanja ideologije, ki jo je mogoče uporabno aplicirati na današnja družbenega razmerja in nosilce družbene moči, gotovo pozna tudi naslednjo misel od Havla nič manj znamenitega Josepha Pulitzerja z začetka preteklega stoletja. V prostem prevodu gre nekako takole: »Naša republika in naš tisk bosta skupaj stala ali padla. Usposobljen, nepristranski, javnosti zavezan tisk, ki se zaveda, kaj je prav, in pogumno vztraja pri tem, kar je prav, ohranja javne vrline, brez katerih je demokracija le farsa. Ciničen, kupljiv, demagoški tisk bo sčasoma ustvaril enako nizkotne posameznike. Prihodnost republike bo v rokah prihajajočih rodov novinarjev.« Sliši se spodbudno. A le za ušesa, ki to želijo in zmorejo slišati.
Pogledi, št. 8, 25. april 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
