Nova levica in krščanstvo
Nebeško kraljestvo
In tako danes, skoraj petsto let pozneje, na vrata jeseni trka še en praznik knjige v preobleki – letošnja izvedba Slovenskega knjižnega sejma. Zbirališča, ki slovi domače produkte duha, domačo misel in tujo, prineseno k nam z veščino spretnih prevajalcev, prostora za izmenjavo tiskovin, besed in misli, ki naj bi širile naša obzorja duha, nas delale pametnejše in razsodnejše, s tem pa moda tudi malo boljše ljudi.
In potem si človek ogleda seznam prireditev, ki jih 31. slovenski knjižni sejem gosti, in ugotovi, da se pod rubriko Debatna kavarna skriva nekaj zanimivega. Pomenek z naslovom Nova levica in krščanstvo, v katerem bodo svoje misli in občutke z občinstvom delili Jožef Horvat, Aleš Primc in Branko Cestnik. In tema? Bere se takole:
»Levičarske stranke so v 21. stoletju družbeno-ekonomsko revolucijo zamenjale z moralno-kulturno. Liberalizacija splava, nova opredelitev zakonske zveze, propagiranje »novih modelov družine«, radikalni feminizem, legalizacija mehkih drog itd. so zdaj gonilne teme nove postsocialistične levice. Gre za politični načrt ali antropološko zmoto? Je v Sloveniji možen dialog med krščanstvom in novo levico?«
Pa pustimo za trenutek ob strani dejstvo, da po Evropi zadnja leta večinoma gospodarijo desno usmerjene stranke in da je govoriti o ideološki prevladi levice, ki se z zadnjimi močmi bori za preživetje, znanstvena fantastika. Pa pustimo ob strani tudi to, da bodo trije častitljivi gospodje rekli besedo ali dve na temo splava, kot da ženska o usodi lastnega telesa nima pravice odločanja. Bodimo navihani in ob strani pustimo tudi vprašanje, kje le se skriva radikalni feminizem v državi, v kateri še nismo imeli predsednice republike, eno samo predsednico vlade, ženske pa v povprečju še vedno zaslužijo slabše od moških. Osredotočimo se na bistvo.
Se je tistemu, ki je pripravljal program sejma, zazdelo, da bo s takšno debato prispeval k večji odprtosti dialoga? K pluralnost mnenj? K svobodi misli?
Saj vem, debata se v resnici še ni zgodila, nedorečena brli v bližnji prihodnosti, vendar pa iz siceršnjih izjav njenih udeležencev in iz podanega opisa nekoliko predvidimo, kam bo zavila. In cilj, kamor ta pot vodi, ni mnenjska svoboda, temveč kršenje temeljnih človekovih pravic.
Ker zadnje čase spet radi pozabljamo, velja spomniti: pravica do splava in nova opredelitev zakonske zveze nista ideološko meso in zanju se ne borimo, ker bi radi imeli bolj prav, temveč zato, ker želimo živeti v družbi enakih možnosti. In v razpravo stopati s predpostavko, da homoseksualci svojo spolno usmerjenost izbirajo zanalašč, zato da bi rušili obstoječi red stvari in dražili dobre ljudi, ženske pa se za splav odločajo zato, ker so bodisi hudobne in bi rade brez obsodbe pobijale bodisi razuzdanke, ki bi se rade izmaknile neobhodni odgovornosti za svoja grešna dejanja, ne pomeni misliti svobodno ali misliti drugače, temveč pomeni misliti naklepno zlonamerno in izbranim družbenim skupinam odrekati pravico do enakovrednih izhodišč. To pa pomeni vzpostavljati svojo premoč na rovaš drugih.
Pri vsem skupaj je morda najbolj ironičen strah pred islamizacijo Evrope, ki se je dvignil, ko je na naša vrata potrkala begunska kriza. Ko so se begunci prebili do slovenske meje, prva misel dobrih kristjanov namreč ni bila, kako priskočiti na pomoč sočloveku v stiski, temveč strah pred krivo vero, ki pregnane, prezeble in lačne ljudi, ki jih na poti na varno čaka razosebljenje in razčlovečenje prvega reda, prikazuje kot apostole zla, volkove v ovčji preobleki, ki pod masko uboštva prinašajo islam, s katerim nam kanijo zagospodariti na našem domačem terenu. Ta strah je ironičen zato, ker v kontekst sodi grožnja vsesplošne uvedbe predmodernega in protiliberalnega šeriatskega prava, pred katero najbolj svarijo tisti, ki se sami zavzemajo za sorodne in sorodno iz religije izpeljane moralne kodekse, ki poskušajo temeljne človekove (še posebej, kadar je človek, o katerem govorimo, ženska, ali, bog ne daj, homoseksualec) pravice prikazati kot sprevržen sad levičarske ideologije, ki si kot tak pravzaprav ne zasluži statusa pravice in nam je na dolgi rok vsem v pogubo.
Zato bi rada čestitala neznanim tvorcem programskih vsebin nekaterih slovenskih in tudi hrvaških televizij, ki so v zadnjih mesecih v program večkrat (!) modro podtaknili Nebeško kraljestvo. Če se morda ne spomnite: gre za tisti film Ridleyja Scotta, v katerem se Orlando Bloom, pankrt nekega obrobnega jeruzalemskega barona, odpravi med križarje v Sveto deželo, da bi si odkupil z grehi zamazano dušo, spotoma pa odkrije, da resnični sovražnik tistih, ki si v skladu s Kristusovim naukom prizadevajo za mir in dobroto, niso Saraceni, temveč vojni dobičkarji, ki so, ne glede na veroizpoved, pravično razdeljeni med vse človeške skupnosti enako.
Nebeško kraljestvo je velik film, ker uči, da dobrote ne rojeva dogmatizem, temveč iskrena skrb za sočloveka, za njegovo dobrobit in blagostanje, in da veroizpoved pri vsem skupaj ne igra nikakršne vloge. Nebeško kraljestvo zato ni tisto, ki mu vladajo dobro postrojeni Kristusovi vojščaki, temveč tisto, v katerem si različno misleči ljudje v slogi prizadevajo za blagor drug drugega.
Če torej govorimo o krščanstvu in novi levici, je zgodba veliko bolj preprosta. Vsem, ne glede na to, v katerega Boga (če sploh katerega) verujemo, katere knjige beremo in kakšne so naše politične izbire, bi moralo iti za isto stvar: za družbo, v kateri bo najmanj znosno živeti vsem, ne glede na to, kakšne jih je ustvarila naključnost. Če se ne motim, je nekaj podobnega pridigal tudi sam Odrešenik.
Kar pa se knjižnega sejma tiče, zgolj v razmislek: morda bi prihodnje leto v Trubarjevem duhu veljalo razmisliti, ali bi prostor in čas – s tem pa tudi legitimnost – podelili razpravam, ki polje svobode širijo, namesto takim, ki ga krčijo.
Pogledi, let. 6, št. 21, 11. november 2015