Šalamuna nikdar ni bilo sram, da je pesnik
Rožice v kišticah
22. 01. 2015
Da vsakič, ko govorimo o drugih, pravzaprav govorimo o sebi, je redko tako vulgarno, a hkrati redko tako pogosto, kot pri nekrologih velikih ljudi.
Umrl je Tomaž Šalamun in s časopisnih listov in spletnih strani so začeli vstajati spominki: srečal sem ga takrat in takrat, takrat sem ga bral, zadnjič sva pila kavo avgusta lani, kot osnovnošolec sem ga sovražil in tako dalje in tako naprej. In prav hecno je, kako sem se kakšen teden domala razjarjeno opredeljevala do tega fenomena, pa glejte me zdaj. Samo odstavek me še loči od tega, da začnem pripovedovati zgodbo o Tomažu Šalamunu kot artefaktu moje osebne zgodovine. Tomaž Šalamun je moja prva izkušnja s konceptom »svoje očete je treba hladnokrvno pomoriti, če hočemo, da bo kdaj kaj iz nas«. Seveda ni treba posebej pojasnjevati, da sem ga sovražila, še preden sem ga zares brala. Nanj sem naletela v berilu in v govoricah svojih staršev in rekla sem si, da to je pa res vse preveč besed za vse premalo pomena in kaj pa ko bi se po kalvinistično raje malo samoomejili in napisali kaj ožjega, bolje definiranega in bolj trdnega. Bila sem neke čudne sorte neokonservativka in nekaj tega nadležnega kontra-odvisnega vedenja se me drži še danes. Vendar sem nekje na pol poti Tomaža Šalamuna začela dejansko prebirati in ugotovila, da ima nekaj pesniških, če ne kar kognitivnih značilnosti, ki jih sicer pri svojih pišočih sodržavljanih do bolečine pogrešam, in da velja v prihodnje nekoliko bolje razmisliti, ko izbiramo svoje sovražnike.
Ta neskončna blebetavost je s sabo namreč prinesla eno najlepših razumevanj, kaj pravzaprav pomeni biti pesnik, kaj pomeni pisati, kar se jih najde v slovenskem kulturnem prostoru. Pesnik Tomaž Šalamun je namreč razumel, da je poezija svoboda, in svoboda ne pozna usmiljenja, ne pozna ne meje ne mere, zanjo ni zavezujoče niti to, da bi bila zmeraj dobra. Razumel je, da je svoboda lepota, ki gre z roko v roki z okrutnostjo. Vse, kar obstaja, vse, kar lahko mislimo, rečemo ali ljubimo (in mislimo, rečemo ali ljubimo lahko dobesedno karkoli), je naša last, igrača, predvidena za našo uporabo. Vse, česar se polasti naš gromozanski kognitivni aparat, bo predelano, pogoltnili bomo vse, vse presnovili in vse izbljuvali in za nami bo ostala povorka besed, ki se srečujejo na najbolj nepredvidene načine in sporočajo vse, za kar se zdi, da sporočajo, nekaj tega, kar je težko odkriti, in še nekaj tistega, kar navrže vsak posamični bralec.
Pesništvo je vedno vsaj delno zloraba, ker drugi v njem nikdar ne zmorejo obstajati kot enakovredni akterji. Vedno so naša snov, zgolj modni dodatek našemu metonimično-metaforičnemu koordinatnemu sistemu, brezpravne, neme figure na naših šahovnicah, na milost in nemilost prepuščene našemu občutku za estetiko in jezikovni funkciji. Kar je grozljivo. A zato nič manj lepo.
Okrutnost umetnika, tega največjega približka svobodnemu človeku, ni šala. »Vsak pesnik,« reče Šalamun, »je pošast.« Vsak pesnik je vedno bolj za poezijo kot za druge in je do drugih vedno vsaj malo krivičen. Ali kot bi rekel poljski nobelovec Czesław Miłosz: »Če lahko pesnika sploh kaj opere greha izključne predanosti svoji poklicanosti ter brezčutnosti in nepozornosti do bližnjih, potem je to samo popolnost njegove umetnosti; opraviči ga lahko le dejstvo, da je slavil lepoto sveta in obstoja, pri tem pa ni z nobeno svojo rimo slavil niča.« In recimo, da je šlo Tomažu Šalamunu pri izpolnjevanju tega pogoja še kar dobro. Tudi kadar je slavil nič, ga je namreč slavil kot neizbežen del vsega.
»Oh, seveda, pa še to je: Šalamuna nikdar ni bilo sram, da je pesnik. Nikdar mu ni bilo nerodno pred umetnostjo, nikdar se mu ni zdelo, da počne nekaj postranskega.«
Šalamunova poezija je hkrati veselje in čista groza, ki ju prinaša človeška izkušnja – izkušnja bitja, ki zmore in hoče misliti, misli pa v obliki pisave. Ta izkušnja je tako splošna, da ne more biti nacionalna, in ravno to je tisto, kar je bilo pri Šalamuni vedno najbolj simpatično: da je hkrati bil Slovenec, hkrati pa tudi ne. Kot je rekel Mladen Dolar v svojem eseju Slovenska nacionalna identiteta in kultura – navodila za uporabo:
»Če se zdaj za nazaj vzpostavlja galerija velikih slovenskih mož, pogumnih borcev za slovensko identiteto (Trubar, Linhart, Prešeren, Cankar, Kosovel itd.), potem jim je vsem skupno samo to, da so vsak ob svojem času radikalno pretrgali s tem, kar je tedaj veljalo za slovensko identiteto. […] Pri čemer se izkaže, da kultura nikoli ni bila preprosto branik slovenske nacionalne identitete, kot se glasi stalni topos, temveč da je bila tudi njen stalni sprevračevalec; da jo je lahko branila in ohranjala samo tako, da jo je nenehno sprevračala in postavljala pod vprašaj.«
Zgodovina tistega, kar je na slovenskem narodu česa vredno, torej sestoji iz ljudi, ki se jim je zdelo za malo biti slovenski na način, kot si ga je zamislila njihova doba. In Šalamun, ki je »hodil po zemlji naši in dobil čir na želodcu«, se lepo postavlja v vrsto tega trenda. Veličina neke skupnosti namreč ne raste iz festivalov domoljubne pesmi, marveč iz vsega, kar se ne muči s tem, da bi bilo narodotvorno, temveč si prizadeva za to, da bi bilo zgolj tvorno. Brez nepotrebnih pridevnikov.
Šalamun je bil vedno vsaj na pol amerikanec, nekje med dobrim stricem iz Amerike in agentom CIE, vedno je utelešal slovenske predstave o Zahodu, od srajc do sproščenosti in prožnega koraka. Radi rečejo, da biti pesnik v Sloveniji pomeni težko metafizično rudarstvo, trdo delo brez veselja, ki dopušča samo tiste misli, ki napotujejo na kaj resnobnega, če je le mogoče tragičnega ali vsaj morbidnega. Šalamun pa tega ni nikoli počel. Imel je smisel za humor, smisel za ironijo in smisel za bedarije. Vedno se je zdelo, da je svet, ki ga naseljuje, vesel in sproščen, ne da bi bil s tem prikrajšan za težo stvari.
Oh, seveda, pa še to je: Šalamuna nikdar ni bilo sram, da je pesnik. Nikdar mu ni bilo nerodno pred umetnostjo, nikdar se mu ni zdelo, da počne nekaj postranskega, vedno je dajal vtis, kot da se z največjo radostjo na svetu loteva najbolj izpolnjujoče dejavnosti na svetu, in kot tak se je tudi radostno tržil in se vsiljeval svetu, pa ne toliko kot prenapihnjena tečnoba, marveč bolj kot vesel otrok, ki je iznašel najboljšo možno igro in bi mu res veliko pomenilo, da bi od tega imeli kaj tudi drugi. In to je redko. In to je lepo. In prav.
Čeprav je bil Tomaž Šalamun v mojem življenju (kot jaz v njegovem) izrazito stranska oseba, je tudi moja bolečina ob njegovi smrti na neki sprevržen način osebna. Z vsakim umrlim človekom, ki se je uspel prebiti v plast nacionalnih urbanih mitov, namreč odmira svet, ki me je izdelal, ki ga poznam in ki ga rada naseljujem tudi takrat, kadar mi gre neskončno na živce. Ni mi všeč, da presiha 20. stoletje, in zadržana sem do sveta, ki okrog mene nastaja na novo.
Saj ne, da Šalamun ni vedel, da je smrten, da smo »živi samo za hip. Dokler se lak suši«. Je pa kljub temu dajal vtis človeka, ki ne bo nikdar umrl, če pa že mora umreti, ima v rezervi gotovo vsaj še kakšnih trideset let. In če umre tak človek, to pomeni, da res nikomur ne bo prizaneseno. Saj ne, da tega nismo vedeli že prej. Neka spoznanja vsakič znova navdajajo z grozo, samo to je.
Pogledi, let. 6, št. 1, 14. januar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
