O komunikacijskih zdrsih
Zadrega iz druge roke
02. 02. 2016
Danes je med nami verjetno težko najti človeka, ki si ne bi ogledal znamenitega posnetka iz oddaje U zdrav mozak, v katerem hrvaški komik Davor Jurkotić po telefonu kramlja z dr. Mirom Cerarjem, izdajajoč se za svežega hrvaškega mandatarja Tihomirja Oreškovića. Osebno bi mi bilo morda ljubše, če bi se mu lahko izognila. V meni je namreč bolj kot karkoli drugega vzbudil veliko grozo.
Oseba, ki jo bo zgodovina pomnila kot Casey L., je 14. decembra 2007 v Urban Dictionary, priljubljeno zbirno mesto spletnega izrazoslovja, prispevala vnos, ki v izvirniku sliši na ime »secondhand embarrassment«, kar bi bilo v prevodu verjetno slišati kot »zadrega iz druge roke«. »Osebna zadrega, ki jo čutimo na račun in za drugega (prijatelja, družinskega člana ali popolnega neznanca), ki se je osmešil. Oseba, ki izkuša zadrego iz druge roke, se počuti, kot da bi dejanje, ki zadrego povzroča, izvajala sama, s čimer se dejansko postavlja v kožo drugega.« Gre torej za občutek pretiranega vživljanja, ki nam onemogoča, da bi na blamažo drugega zrli privoščljivo. Vsaka javna sramota, na katero naletimo, nas namreč opozarja, kako radi bi, da bi nas drugi obravnavali prizanesljivo, ko bomo na vrsto prišli sami.
Še danes pomnim neki čisto naključen zimski dan, ko sem na svojem tradicionalnem sprehodu po Rožniku frazo slišala prvič, navrženo iz ust dekleta, ki je svojemu spremljevalcu želelo razložiti, kaj je čutilo ob pogledu na svojo prijateljico, ki si je v rahlo okajenem stanju očitno privoščila nekaj nerodnih trenutkov, ki so jo naslednjega dne bržkone nagradili z izdatno dozo moralnega mačka. Ta, za moje življenje sicer povsem postranski dogodek mi je v spominu ostal zato, ker je bila prestrežena fraza zame velika jezikovna pridobitev. Gre namreč za čustvo, ki ga osebno izkušam tako pogosto, da bi bila velika škoda, če bi ga morala vsakič znova opisovati, namesto da bi ga poimenovala.
»Cerar je v nekajminutnem pomenku z lažnim Oreškovićem pokazal tako malo diskurzivne moči, da je bilo kar boleče. Poslušalec je zlahka dobil vtis, da se Cerar pogovarja z nekom, ki je strukturno postavljen višje.«
Komedije, na primer, so v meni od nekdaj zbujale veliko nelagodje, povezano s tesnobo. Predvsem, kadar so središčile okoli zapleta, v katerem je neka oseba storila nekaj problematičnega, potem uperila vse svoje življenjske napore v to, da bi storjeno prikrila, na koncu pa (običajno ravno zaradi svojega nečloveškega napora, uperjenega v napačno razreševanje nastale situacije) naletela na vsesplošen posmeh. S še hujšo tesnobo so se javljale skrite kamere. Vsi tisti ubogi, nič hudega sluteči ljudje, ki niso imeli nobene osnove za to, da bi pomislili, da jih nekdo naklepno vleče za nos. A ne nazadnje je vseeno – nekateri, ki zatavajo v tovrstne mučne situacije, so pri vsem skupaj povsem nedolžni, nekateri so si krivi sami. V vsakem primeru je težko gledati nekoga, ki se muči. Težko je uživati v pogledu na nekoga, ki je obsojen na posmeh. In res je, v tem je nekaj komičnega. A zgolj zato, ker se smeh rad pojavlja kot zvesti spremljevalec nemoči. Ko usahne vsakršno upanje, nastopi komedija. Nadaljevalka tragedije z drugimi sredstvi.
In kakšno vlogo v tej zgodbi o občutkih igra Cerarjev pogovor z lažnim Oreškovićem? Ko ga poslušamo, lahko obžalujemo več stvari. Lahko obžalujemo, da v premierjevem kabinetu ni bilo nikogar, ki bi prepoznal potegavščino. Da premier sam ni zmogel oceniti, da glas na drugi strani zveze ni bil pravi. Da ni prišlo do točke, kjer bi se mu pomenek o meddržavnem združevanju in piščančjem mesu zazdel za pogovor med visokimi državniki nekoliko nepričakovan. Njegovo nedovršeno hrvaščino. A najbolj od vsega lahko obžalujemo to, da je ta drobna telefonska skica do skrajnosti izostrila eno izmed Cerarjevih karakternih črt, ki so glede na kontekst (pri čemer je kontekst ta, da govorimo o slovenskem premierju) resnično vsega obžalovanja vredne: submisivnost. Cerar je v nekajminutnem pomenku pokazal tako malo diskurzivne moči, da je bilo kar boleče. Poslušalec je zlahka dobil vtis, da se Cerar pogovarja z nekom, ki je strukturno postavljen višje. Večinoma je ponavljal njegove fraze, pustil se je prekinjati, nit pogovora je sogovorniku scela prepustil, dolgo molčal in privolil v pravzaprav vsak predlog, ki mu je bil ponujen. Za ilustracijo lahko spomnimo samo na to, kako vdano je bil pripravljen ponoviti poslovilni »Peace. Ljubav. Bok.«.
To je zaskrbljujoče, ker odpira okno v svet Cerarjeve komunikacije. In če gre iz malega sklepati na veliko in Cerar z vsemi komunicira, kot je komuniciral z Jurkotićem, imamo opraviti s človekom, od katerega bomo zaman pričakovali odločnost na mestih, kjer bi bila ta nujno potrebna. Predvsem v časih, ko konservativne sile že odprto razmišljajo o ustanovitvi svojih paravojaških enot.
»Večinoma je ponavljal njegove fraze, pustil se je prekinjati, nit pogovora je sogovorniku scela prepustil, dolgo molčal in privolil v pravzaprav vsak predlog, ki mu je bil ponujen.«
A kot da vse skupaj še ne bi bilo dovolj, smo s premierjeve strani v paketu s to epizodo prejeli še en skeč. Le da tokrat ni bilo zlohotnega drugega, ki bi ga na skrivaj kanil spraviti v nelagoden položaj, tokrat je za vse skupaj poskrbel kar Cerar sam, ko se je na tiskovni konferenci pojavil z napisom: »Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve.«
Ozadje poznamo: Cerarjev finančni minister Mramor se je znašel v aferi zaradi dodatka za stalno pripravljenost in ostal minister. Cerar, ki so mu oblast prinesla zagotavljanja, da z njegovo ero tudi k nam končno prihajata vladavina prava in pravičnost, je svojo pravno in pravično vprašljivo odločitev poskušal ubraniti s tezo, da bi bilo rušiti (njegovo) vlado v teh kriznih časih neodgovorno in da se zato ne kaže pretirano pritoževati zaradi malenkosti (!), temveč zavihati rokave in poprijeti za delo.
To je bilo subliminalno sporočilo Cerarjevega listka. Odpustite nam naše pomanjkljivosti in se ne vtikajte preveč, ker dobro veste, kaj vas čaka, če nas boste zrušili. Ste dobro premislili? Razmislite še enkrat.
In ta pomislek v nekem smislu vzdrži. A ne bi smel. Državljani imamo vso pravico, da od svojega premierja zahtevamo več kot to, da je oseba a namesto osebe b in da si zato za podobne cilje prizadeva z malo milejšimi sredstvi. Predvsem kadar govorimo o človeku, ki je ves svoj socialni kapital črpal iz tega, da zmore bolje. Nihče ni rekel, da je enostavno. Zelo zapleteno je in z desetletji ne postaja nič lažje. A to ne pomeni, da moramo sprejeti in razumeti vse.
Skoraj prepričana sem, da Cerar to ve. Sicer si namreč ne znam razložiti, kaj bi ga lahko pripeljalo tako nizko, da bi naokrog hodil s plonklisti za svojo identiteto. Gesta z napisom je morala biti, vsaj v mojih očeh, namreč gesta globokega obupa in resne nemoči, kjer vsakršno dostojanstvo postane komoditeta, ki si je v imenu golega preživetja ne moremo več privoščiti. Kot bi rekli v nanizanki Will in Grace – smešno je bilo, ker je bilo žalostno.
Pogledi, let. 7, št. 2, 27. januar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
