Vizualna poezija
Papirnato bogastvo
13. 12. 2015
V Bežigrajski galeriji 1 je na ogled že enaindvajseta razstava iz cikla predstavitev različnih aspektov vizualne poezije, ki tam potekajo že vrsto let. Tokratna razstava se osredotoča na različne publikacije, ne priča pa le o tem svojskem literarno-likovnem pojavu, ampak tudi o konsistentnosti programa galerije.
Za očeta vizualne poezije v sodobnem smislu velja mnogostranski Guillaume Apollinaire, ki je s svojima zbirkama Alkoholi (1913) in Kaligrami (1918) bistveno razširil definicijo poezije. Njegovo prevpraševanje in preseganje njenih dotedanjih meja sovpada s podobnimi poskusi na drugih področjih umetnosti (npr. slikarstva), ki so odražali željo po adekvatnejšem, sodobnemu času in človeku primernejšem in s tem sugestivnejšem posredovanju umetniških vsebin. »Tople grede« za tovrstna prizadevanja so bile različne avantgardne skupine, ki so pri sesuvanju starega, morečega in morilskega sveta (šlo je za čas po prvi svetovni klavnici) hlastale za novimi, udarnimi sredstvi, ki so omogočala, da so že navzven kazale prelom s starimi izraznimi sredstvi. Po dediščini zgodovinskih avantgard so se zvedavo ozirali neoavantgardisti in študentski revolucionarji iz šestdesetih, v njihovem času so se črke pogosto levile v vizualne signale, priljubljene so postale igre z večpomenskostjo, geometrijske oblike, matematizirane kompozicije … Tovrstna poezija se posveča predvsem tuzemskim vsebinam, od estetskih in filozofskih vprašanj do družbenokritičnega, socialnega angažmaja. In s tem smo že pri tematiki tokratne in prejšnjih razstav iz cikla o vizualni poeziji v Bežigrajski galeriji 1.
»Pomembna prvina mnogih razstavljenih publikacij je humor, ki se dobro ujema z nekonvencionalnostjo, zaresno, a hkrati sproščeno in sproščujočo angažiranostjo.«
Na njej predstavljene publikacije in ostale tiskovine so nastale v času od poznih šestdesetih do sredine osemdesetih, gre pa za revije, kataloge, knjige umetnikov, razglednice, plakate … To so na različne načine zastavljena dela, nastala v različnih kontekstih, vizualna in konkretna poezija v širšem smislu pa sta v njih našli zelo pripraven medij.
Nabor avtorjev je širok in mednaroden, sega pa od ustvarjalcev, ki so danes bolj znani kot profesorji in politiki, pa do takšnih, katerih ime je še vedno ali bo za vedno povezano predvsem z umetnostjo. Formalno seže spekter razstavljenega od preprostega tipografskega poudarjanja sporočil in aktivističnih gesel, prek pesniškega ustvarjanja v ožjem smislu in raziskovanja, do eksperimentov ali ponazoritev različnih vsebin z diagrami, risbami. Praviloma je iz stvaritev razvidno iskanje ravnovesja med likovnostjo in besedno sporočilnostjo, drugič spet eno prevlada nad drugim.
Forma je pri tovrstni ustvarjalnosti seveda poudarjena in vsaj enakovredna vsebini, kar odstopa od prevladujočega, enostranskega favoriziranja slednje v umetnosti zadnjih obdobij. A vsebine ni zaradi tega nič manj, saj gre konec koncev za obdobja, ko se je prevpraševanje meja, njihovo prestavljanje, redefiniranje, ukinjanje … dogajalo na vseh ravneh. Tudi ob uporabi takrat novih tehnologij, katerih zbledeli proizvodi nehote pričajo tudi o tem, kako trajne so »nove tehnologije« v resnici in nasploh.
Razstava nas vrne v čas prevlade tiskovin in s tem zastavlja tudi vprašanja o medijih in njihovem času, o iskanju alternativ v nekem zamejenem kontekstu ter možnostih in nezmožnostih za preseganje tega. Iz različnih razlogov. Značilno je, da so meje širili in izrazne možnosti najbolj zagnano raziskovali snovalci različnih neodvisnih alternativnih publikacij, da se je predrugačenje izraza spontano, vzporedno dogajalo na ravni forme in vsebine, da je oblikovna nekonvencionalnost sporočil poskušala oznanjati njihovo vsebinsko drugačnost, kritičnost, poudariti njihovo udarnost. To se je dogajalo tako v časih »hipijade«, kot v punkovskih časih, ki se jih razstava sicer dotakne le z eno publikacijo, čeprav jih obstaja kar precej.
Nekatere tiskovine so še vedno vizualno privlačne, druge so manj izrazite in so značilni dokument časa, njegove obarvanosti ali sivine, pritegnejo predvsem posebno naklonjenega gledalca, bralca. Dejstvo je, da naj bi se k tovrstni poeziji pristopalo drugače, pustiti bi morali, da na nas naredi celovit vtis, zahteva pa tudi aktivnega bralca. Tovrstna dela torej potrebujejo drugačne vrste pozornost, kot jo zmore večina sodobnih sprejemnikov hitro izmenjujočih se in kričavih vizualnih vsebin, saj gre preprosto za drugačno paradigmo. Različne generacije njene rezultate verjetno sprejemajo različno, v skladu s svojimi generacijskimi izhodišči, pogojenostmi, odzivi v tem smislu najbrž sežejo od nostalgičnih do ne povsem razumevajočih, je pa prav mogoče, da bodo kakšni mladi obiskovalci v teh delih nekdanjih alternativ odkrili dragoceno »retro« spodbudo za lastna snovanja, odkrivanja, artikulacije svojih vsebin. Tiskovine v nekaterih alternativnih okoljih namreč še vedno živijo živahna življenja.
Pomembna prvina mnogih razstavljenih publikacij je humor, ki se dobro ujema z nekonvencionalnostjo, zaresno, a hkrati sproščeno in sproščujočo angažiranostjo. Avtorji opozarjajo na mnoge dileme, zastavljajo vprašanja, provocirajo, in to večinoma celo konstruktivno. Pravzaprav je bila provokativnost pogosto kar integralni del teh stvaritev in tudi siceršnjega delovanja njihovih avtorjev. Pogosto so se gibali po robu širše, družbeno sprejemljivega in celo kaznivega, kar je v današnjih, bolj kot ne konformističnih časih, najbrž marsikomu že težko razumljivo. To heterogeno papirnato bogastvo ustvarjenega je torej potencialno še zelo živo, a da bi zares ponovno zaživelo, potrebuje pozornega obiskovalca; in več kot ta v ogled vloži, več od razstave dobi. Tako kot ponavadi, morda tokrat še malo bolj.
Med razmisleki, v katere bi se takšen gledalec utegnil potopiti, bi se morda lahko znašel tudi tisti o občasnih izbruhih in zamrtju nekonvencionalnih ustvarjalnih energij, v našem prostoru in nasploh, ki jih razstava na svojski način dokumentira.
Vztrajno, tematsko osredotočeno delovanje Bežigrajskih galerij (ciklus vizualne poezije sicer verjetno pomembno temelji na zapuščini enega naših vodilnih protagonistov tovrstne ustvarjalnosti Francija Zagoričnika), njihovega kustosa Miloša Bašina, torej prinaša solidne rezultate, zapolnjuje nekatere niše, ki bi v našem prostoru drugače ostale nepokrite. Ob dejstvu, da so programi nekaterih naših razstavišč vse bolj stihijski, na prepihu vsakovrstnih naključij in muh, je tovrstna stalnost dobrodošla in v danih razmerah skorajda poživljajoča, kar se morda sliši kot paradoks, a pravzaprav ni. Da imata Bežigrajski galeriji vse pomembnejšo vlogo na našem likovnem prizorišču, priča tudi dejstvo, da se zadnja leta, ob ekološko intoniranih dogodkih in predstavitvah mladih diplomantov oziroma predvsem diplomantk ALU, tam dogajajo tudi mini retrospektive (tamkajšnje prostorske danosti so zelo omejene) starejše generacije naših uveljavljenih umetnikov, za katere v časih zapovedanega imperativa mladosti (ob hkratnem pomanjkanju razstavnih priložnosti za mlade) marsikje zmanjkuje prostora.
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
